Vrtinci agapetosovega uma

Stol

2012-01-25T11:35:00.000+01:00

"Stol"

Zime res niso to, kar so bile včasih. Ta fotka je bila posneta februarja, leta 2008, in letos ni kaj dosti drugače. Ta januar sem se že kar nekajkrat na balkonu sončil in bral knjigo v majici s kratkimi rokavi! Po pol ure toplega januarskega sonca mi je postalo prevroče in sem moral oditi nazaj v stanovanje, da sem se ohladil. Zmešano, a resnično!

Radost življenja - Jongej Mingjur Rinpoče

2012-01-23T11:41:00.001+01:00

Radost življenja - Ključ do skrivnosti in znanosti sreče (2008)
Jongej Mingjur Rinpoče

Iz knjige:
"Radost življenja je oseben, berljiv ter čudovito topel in jasen vodič za spreminjanje našega pogleda nase in na svet. Je osupljiv dosežek, razsvetljujoča vizija znanosti budizma in priročnik za spreminjanje našega uma in telesa, ter preoblikovanje življenja na boljše.

In to potovanje se prične, kjerkoli se že nahajamo, ko storimo prvi korak. Budisti že več tisočletij uživajo brezmejne koristi meditacije. A kako to deluje? V tem prelomnem delu nas svetovno priznani budistični učitelj vabi, naj se mu pridružimo pri razkritju skrivnosti, ki se skrivajo v ozadju meditacijske prakse. V sodelovanju z nevroznanstveniki Jongej Mingjur podaja jasne uvide v moderne raziskave, ki kažejo, da sistematično urjenje v meditaciji lahko poveča delovanje v predelih možganov, povezanih s srečo in sočutjem."

Nekaj mojih misli:
Jongej Mingjur Rinpoče je eden izmed obetavnih tibetanskih budističnih učiteljev mlajše generacije, ki ne skriva navdušenja nad sodobno zahodno znanostjo, še posebej iz področja nevroznanosti. To je več kot očitno razvidno tudi v knjigi Radost življenja, kjer Rinpoče s svežim navdušenjem nekoga, ki spoznava nov svet, vpelje bralca v zanimiv dialog med sodobno zahodno znanostjo o možganih in več kot 2500-letno budistično tradicijo. Prvi del knjige je prežet z izvlečki rezultatov modernih znanstvenih raziskav iz področja kvantne fizike, psihologije in nevroznanosti. Rinpočeju te raziskave uspe lepo povezati z budistično modrostjo in znanostjo uma, vmes pa elegantno vplete svoje prigode in zgodbe iz otroštva. Prvi del knjige pokaže, da najnovejša znanstvena dognanja o vesolju in o človeškem umu pravzaprav odzvanjajo tisočletna učenja velikih budističnih mojstrov, hkrati pa poudarja nepogrešljiv element, ki v zahodni znanosti pogosto manjka: sočutje.

Prepričan sem, da je oz. bo knjiga mnogim zahodnjakom zelo všeč prav zaradi znanstvenega pristopa - konec koncev je znanost na zahodu postala novodobna religija. Zame pa je bil ta del knjige pravzaprav najtežje prebavljiv. Ne ker ne bi vedel o čem teče beseda, ampak ker mi je tolmačenje budizma na znanstveni način nedomače. Včasih me prešine misel, da nekateri avtorji želijo dokazati pristnost določenih duhovnih tradicij s pomočjo zahodne znanosti, češ: "Če se sklada z znanostjo, bo pa že držalo." Dialog med znanostjo in budizmom je vsekakor izjemno zanimiv in dobrodošel, vendar ne kot dokazovanje pristnosti neke duhovne tradicije, temveč v obliki vzajemne pomoči in priložnosti za rast in razvoj, kar je bil nedvoumno tudi Rinpočejev namen.

Drugi in tretji del knjige sta nekoliko bolj praktično usmerjena. Vsebujeta uporabne napotke o osnovnih začetniških meditacijskih tehnikah za umirjanje opičjega uma, za gojenje sočutja in za počivanje uma v sedanjosti. Prednost tehnik, ki jih Rinpoče uči v knjigi, je, da niso namenjene le budistom, temveč jih lahko izvaja kdorkoli in kadarkoli, ne da bi se zato moral odeti v budistična meniška oblačila in se odpraviti meditirati v gorsko jamo. Po več kot 2500 letih so Budova učenja še vedno relevantna, ne glede na čas in kulturo v kateri živimo. Zato je knjige Radost življenja čudovita popotnica za vsakogar, ki se loteva poti samospoznavanja in iskanja trajne sreče. S pomočjo omenjenih meditacijskih tehnik v knjigi bralec verjetno ne bo dosegel razsvetljenja - za to je potrebno vložiti še veliko več truda - vendar bo gotovo odprl duri notranji sreči in jo povabil v svoje življenje.

Medicinska konoplja in njen vpliv na človeško zdravje

2012-01-16T10:41:00.001+01:00

V tem poučnem dokumentarnem filmu, ki razblinja nekatere mite o konoplji, se boste od vodilnih zdravnikov in raziskovalcev lahko podučili o zdravilni konoplji in njenih dokazanih učinkih na človeško zdravje.

Video na Youtube
Video na Dailymotion
Priporočam ogled na srednji ali polni velikosti (zaradi podnapisov).

Ta dokumentarni film je kritičnega pomena, ker predstavlja najbolj izčrpen izvleček resničnih znanstvenih raziskav o najbolj kontroverzni rastlini na svetu. Teme v filmu vključujejo:

Kaj je konsenz več kot 1500 znanstvenih in medicinskih raziskav.
Pri katerih boleznih marihuana dokazano pomaga.
Zgodovinska uporaba konoplje kot zdravilo.
Različni načini uživanja marihuane in njihove prednosti.
Študije sponzorirane s strani vlade naj bi pokazale, da je konoplja škodljiva, medtem ko znanstvene raziskave govorijo drugače.
Pogosti miti o negativnih učinkih marihuane in kaj znanost pravi o njih.

Zdravniki/raziskovalci:
- dr. David Bearman
- dr. Donald Tashkin
- dr. Donald Abrams
- dr. Robert Sterner

Obiščite tudi: http://www.MarijuanaMovie.org/

Prenos filma (brez podnapisov) na vaš PC.
Če iz zgornje povezave prenesete video na svoj PC, lahko datoteko s slovenskimi podnapisi dobite tukaj.

Onstran trpljenja

2012-01-12T10:47:00.001+01:00

"Tako kot so nekatere gobe, katerih okus in izgled je slasten, smrtno strupene za vsakogar, ki je dovolj nepremišljen, da jih poje, se bodo tudi bogastvo, slava in čutni užitki, ki se na začetku zdijo zelo privlačni, na koncu končali z bridkim razočaranjem. Po drugi strani pa na enak način kot zdravilo, ki ima zelo grenek okus in učinkovito pozdravi bolezen, tudi duhovna praksa - kljub telesnim in umskim težavam in preizkušnjam - vodi do neuničljive blaženosti onstran vsakršnih sledi trpljenja."

- Kjabdže Dilgo Khjentse Rinpoče

Šopi trav

2012-01-09T17:21:00.000+01:00

Hitra digitalna študija/skica šopov trav in cvetja. Nekaj digitalnih slik sem sicer že ustvaril, vendar se kljub temu še ne počutim tako domačega v svetu digitalnega 2D slikanja kot bi si želel in kot se pri tradicionalnem slikanju. Prepreka je predvsem v moji glavi, ker pač rad držim in tipam moje stvaritve. Zato sem se odločil, da bom vsaj 1x tedensko naredil hitro študijo po kakšnem vodiču iz knjig, iz glave ali kako drugače. Tokrat sem špegal v knjigo Landscape Painting Secrets (avtor: J. Yarnell).

Dovolj!

2011-12-29T13:03:00.001+01:00

Medij: akvarel, 24 x 18 cm

Dovolj - čakanja na ribe! :-)

Ne verjemi...

2011-12-25T10:59:00.001+01:00

"Ne verjemi v nekaj le zato, ker si to slišal. Ne verjemi v nekaj le zato, ker o tem mnogo govorijo in širijo govorice. Ne verjemi v nekaj le zato, ker je zapisano v tvojih verskih knjigah. Ne verjemi v nekaj le zaradi avtoritete učiteljev in starešin. Ne verjemi v tradicije zato, ker se prenašajo iz roda v rod preko mnogih generacij. A po razmisleku in analizi, ko najdeš, kar se sklada z razumom in je prikladno za blaginjo in korist vseh, to sprejmi in se tega drži."

-- Siddhartha Gautama, 563 - 483 p.n.št.

Cappella di Vitaleta

2011-12-14T09:58:00.001+01:00

Medij: akvarel, 24 x 18 cm

Ne vem ali so vse skenirane slike grše kot originali ali pa mene zafrkava optični čitalnik, ki je že kar v zrelih letih. Tudi brkljanje v Gimpu ni obrodilo dramatičnih sprememb na bolje. Zanima me, kako bi delo opravil profesionalni optični čitalnik?

Revolucija!

2011-12-03T18:21:00.001+01:00

Prihaja revolucija!

Že je masa skupno zbrana.
Transparenti v vetru se premikajo.
Vzrok je vlada, vsi poslanci
idioti, ki državo upravljajo.
Strah mineva, prihaja revolucija!

Izgleda, da so imeli z zgornjim komadom Scuffy Dogs preroški uvid (album je bil namreč posnet leta 1997) v današnji čas, ko skoraj po celem svetu potekajo vladni protesti in zaostrovanje, medtem ko kapitalistična doba in zahodna civilizacija tone v propad. Le kaj bo vstalo iz pepela?

[seminar] Kapalika: Tantra Vidya

2011-12-01T17:03:00.001+01:00

Posredujem sporočilo prijatelja:

S ponosom predstavljam prihod Kaal Ugranand Saraswatija tudi v Slovenijo. Prihaja priložnost za vse tiste, ki jih zanima ta vrsta tantrične vidye. Prihodnje leto bom povabil svojega guruja in s tem omogočil to pot dostopno tudi vam. Za vse dodatna vprašanja o tej vrsti tantre se lahko obrnete na našo spletno stran kapalika.com ali pa pišete meni na samhara.sadhaka@gmail.com. Pišite samo resni in zainterisirani.

Lepo se vam zahvaljujem in vas lepo pozdravljam. Jai Ma!

Jesen v njenih laseh

2011-11-20T19:05:00.001+01:00

Spojitev dveh blogov

2011-11-19T08:48:00.001+01:00

Predalčkanje, razvrščanje, ločevanje je zelo fina stvar - dokler te ne ovira in ti ne krade časa. Prav zato sem se odločil, da bom spojil moj duhovni blog (House of Sutekh, ki se kasneje postal Breza v vetru) s tem blogom in ubil par muh na en mah: povečal frekvenco objav, raznolikost in dolgoročno sebi prihranil nekaj časa.

Članke iz duhovnega bloga bom objavil lansko leto. Uvrščeni bodo pod glavno oznako "duhovno", oziroma pod drugimi kategorijami kot so "budizem", "aghora" ipd. Upam, da objave ne bodo povzročile preveč zmede v RSS bralnikih.

Povezave o konoplji

2011-11-18T14:00:00.001+01:00

Cel kup kvalitetnih povezav o konoplji, izjemni rastlini, ki se po desetletjih prohibicije zopet počasi vrača v človeško družbo v bolj pozitivni luči — predvsem po zaslugi izjemnih odkritij znanstvenikov na področju medicine in neumornega truda številnih aktivistov po celem svetu.

Seznam povezav v času pisanja vsebuje predvsem elektronske knjige (strokovne in poljudne) o konoplji ter vrsto odličnih dokumentarnih filmov. Ko bom našel nove povezave, jih bom dodal k obstoječemu seznamu.

Seznam povezav (forum Konoplja.org)

V znanju je moč!

[rešitev] Grd izgled GTK+3 programov

2011-10-20T19:21:00.000+02:00

Ne tako dolgo nazaj je izšla 3 različica priljubljene zbirke gradnikov za izdelavo grafičnih vmesnikov nekaterih programov. Tretja različica je vsekakor korak naprej, vendar je v Linux okolju prinesla tudi nekaj sprememb pri nastavitvenih datotekah, ki se sedaj zgledujejo po CSS.

Tisti, ki ne uporabljamo GNOME, Xfce ipd. namiznih okolij, smo pri GTK+2 za spremembo izgleda običajno urejali datoteko ".gtkrc-2.0". GTK+3 omenjene nastavitvene datoteke ne uporablja več. Nastavitve namreč shranjuje v datoteko "settings.ini" v mapi "gtk-3.0/".

Poglejmo si kako, recimo v Openboxu, spremenimo temo GTK+3 programa:

V mapi "~/.config/ ustvarimo mapo "gtk-3.0", v njen pa prazno datoteko "settings.ini"
V datoteko "settings.ini" dodamo sledeče besedilo ("Radiance" zamenjajte s temo po vaši izbiri):
```
[Settings]
gtk-theme-name = Radiance
gtk-fallback-icon-theme = gnome 
```
Ostale nastavitvene možnosti najdete tukaj.

Škoda je edino, da v času pisanja tega članka še ni na razpolago veliko GTK+3 tem.

Osat in neskončno nebo

2011-10-07T11:58:00.001+02:00

Proti včerajšnjemu indijanskemu poletju je današnji dan kot kvantni skok iz enega letnega časa v drugega. Sledeča fotka, ki sem jo posnel na pobočjih Begunjščice, mi pričara nekoliko nostalgičen spomin na zadnje dneve toplega koledarskega poletja in na gorske trave, ki se majejo v ritmih vetra. Nič ne traja, a nič ni izgubljeno; vse se spreminja.

Thistles and a vast sky
Solitary companions
In the last days
Of the withering summer

------------
foto & pesem: agapetos, © 2011

Privid

2011-10-05T09:20:00.000+02:00

Gozd je ovit v samoto in edini zvok je zamolklo topotanje dežnih kapelj po listih visokih bukev. Sonce je že zdavnaj zašlo za mogočne gore in z njim bledi žarki, ki so trudoma pronicali skozi goste dežne oblake. Smreke na jasi pred kočo goltajo še zadnjo svetlobo dneva in pospešujejo neizbežen prihod noči. Somrak ga navdaja z negotovostjo. Počuti se krhkega in ranljivega, skoraj tujca med strmo dvigajočimi se vršaci, ki so sedaj le še črni obrisi na sivomodrem platnu neba.

Obrne se proti lesenim vratom koče in proti oknu skozi katerega uhaja svetloba. S pogledom potuje po sobi. Na mizi kraljuje težek železen svečnik s kroparskimi motivi. Plameni sveče trepetajo in na stene rišejo plešoče sence. Iz resničnosti nepremično zre v topel svet sanj, v fatamorgano, ki mu grozi, da bo izginila takoj, ko bo zaprl oči...

Nedavne "krice krace"

2011-10-01T12:17:00.000+02:00

Majhna galerija mojih nedavnih umetniških stvaritev, ki še niso ugledale strani tega bloga. Klik na sličice vas ponese na mojo stran deviantART-a, ker si jih lahko ogledate v večji velikosti

"17. Karmapa"; grafit in oglje

"Pod češnjevimi cvetovi"; digitalno

"Portret prijatelja"; olje

"Ptica selivka"; grafit

"van Goghovo tihožitje - študija"; akril

"Študija hruške"; digitalno

Dinamični pogledi v Bloggerju

2011-09-28T10:44:00.000+02:00

Blogger se je pod okriljem Googla iz preprostega in dokaj zanesljivega ponudnika zastonjskih blogerskih storitev razvil v zelo konkurenčnega velikana v tej spletni niši, ki redno zalaga uporabnike z novimi možnostmi, funkcijami in načini za pisanje blogov. Eden izmed njihovih zadnjih umotvorov je povsem nov način prikazovanja vsebine strani.

Dinamični pogledi ("Dynamic Views") ponujajo bralcem dinamično brskanje po vsebini bloga. To pomeni, da je potreben miselni preskok iz klasičnega načina branja bloga (stran z objavo, stranski meni s kategorijami, arhivi ipd.) v raziskovalni način. Različni načini pogleda namreč omogočajo, da blog beremo na klasičen način ali kot da bi gledali in obračali karte, brali revijo, raziskovali mozaik, hitro dostopali do objav s pomočjo stranskega traku, iskali prispevke v obliki fotografskih posnetkov ali pa kopali po zgodovini s pomočjo vertikalnega časovnega traku. Ko želimo prebrati objavo, se le-ta odpre v novem pojavnem oknu. Še boljše je, da obiskovalci takšnega bloga sami izbirajo na kakšen način bodo pregledovali vsebine (horizontalni meni v glavi strani).

Geekom se bodo gotovo cedile sline zato tega ker Dinamični pogledi temeljijo na najnovejših spletnih tehnologijah (AJAX, HTML5 in CSS3), kar pomeni tudi, da lahko bralci s starodobnimi spletnimi brskalniki kar lepo pozabijo na prej omenjene dobrote, oziroma naj bodo pripravljeni na težave pri pregledovanju vsebin. Ampak to je cena napredka. Ne moremo imeti obojega.

Sistem je zelo svež zato razvijalci avtorjem blogov v prihodnjih tednih obljubljajo še dodatne načine za prilagajanje predlog in upravljanje z blogi. Kot pri vsaki novi stvari, ki še ni bila temeljito preizkušena, pa niso izključeni nadležni hrošči. Errare humanum est.

Dinamične poglede lahko preizkusite, če se odpravite v Bloggerjevo nazdorno ploščo, kliknete na Predlogo in nato izberete želen izgled v kategoriji "Dynamic Views".

----------------
- Uradna novica na Blogger Buzz

Smoothie: Reloaded

2011-09-26T11:47:00.000+02:00

Blog sameva in na njem se nabira "kiber prah". Obljubim, da se bom poizkušal malo popraviti in večkrat objaviti kakšno zanimivo reč. :-)

Tokrat pa spet nekaj stavkov o slastnih smoothiejih o katerih sem že pisal. Nedavno sem odkril toplo vodo, in sicer smoothie + probiotični jogurt. Na začetku se mi je zdela ideja o dodajanju mlečnih izdelkov v smoothieje rahlo neokusna in strašljiva, vendar mi moja radovednost ni dala miru, zato sem se pozanimal in izobrazil, nato pa sem teorijo preizkusil (na sebi) v praksi.

Izkazalo se je, da probiotični jogurt primešan v smoothie lepo uravnava mojo prebavo. Strahovi pred prebavnimi pospeški, kot rezultat mešanja sadja in mlečnih izdelkov, so se izkazali kot neutemeljeni, saj se, kot kaže, jogurt obnaša precej drugače kot sveže mleko.Uporabljam kar poceni Sparov probiotični jogur, saj po mojih izkušnjah deluje primerljivo z bolj zvenečimi znamkami.

Yummy, yummy, yummy.I got smoothie in my tummy ...

Nestrpnost po slovensko

2011-06-14T12:07:00.000+02:00

Nekaj mojih misli o nedavnem napadu na Šenpen Rinpočeja.

Konoplja - resnična zgodba

2011-05-16T15:38:00.001+02:00

Tisti, ki živite pod kamnom, morda ne veste, da je stopil v veljavo EU zakon, ki prepoveduje na stotine naravnih zdravilnih pripravkov in zelišč. So potemtakem zelišča škodljiva? Seveda ne! Zelišča so zdravilna ravno toliko kot so bila že tisočletja pred pojavom farmacevtske industrije, lobijev, korporacij in podobnega sranja. Ena od rastlin, ki je že nekaj desetletij deležna človeškega terorja vojne proti naravi, je tudi konoplja - rastlina, ki smo jo bili uporabljali tisočletja pred tem, brez kakršnihkoli škodljivih učinkov.

Sledeč dokumentarec na objektiven način (intervjuji s kredibilnimi osebami) prikaže resnično zgodbo o konoplji. Toplo priporočam ogled!

Potem pa še tega, če vas bo matral firbec:

BEG PRED RESNICO - Zdravilo proti raku! - KONOPLJINO OLJE from Premananda Studio on Vimeo.

Zdravilna sadna kašica (smoothie)

2011-04-24T12:20:00.000+02:00

Še preden je postalo modno piti "smoothieje" in preden je Fructal predstavil svojo linijo tovrstnih izdelkov (ki so zelo okusni), so mi mati v rosni mladosti pripravljali sadne kašice, ki sem jih vedno zmazal do zadnje kaplje. Z zdravilnimi in blagodejnimi učinki si takrat še nisem delal sivih las, saj sem požrl vse, kar mi je bilo servirano na mizo. Mamica bo pa že vedla, kaj je dobro za njenega mulčka, kajne?

Saj ne da bi bil tako star -- tudi sivih las še nimam -- a pri nas doma smo vedno dosti stvari delali sami: sokove, kompote, marmelade, čaje ... preprosto zato, ker je bolj okusno. Sedaj, ko postajam moder (baje) in se trudim razmišljati s svojo glavo, rad poskrbim za svoje zdravje in se ne oziram le na okus. In preventiva je vedno boljša kot kurativa, še posebej, če je združena s prijetnim, zato bi rad napisal nekaj besed o nadvse modernih smoothiejih.

Wikipedija pravi:

Smoothie [izg.: smuti] je v osnovi hladna pijača iz zmiksanega svežega sadja. Veliko smoothijev poleg svežega vsebuje tudi zmrznjeno sadje, zmleti led in zmrznjeni jogurt. Po gostoti so podobni milk-shakeom, vendar ne vsebujejo mleka in/ali sladoleda. Smoothie vsebuje veliko vlaknin, vitaminov in antioksidantov ter daje uporabniku veliko energije. Popularen je v vseh starostnih skupinah zaradi dobrega okusa, svežega sadja in hranljivih snovi. Ciljna skupina so mladi ljudje, s hitrim tempom življenja, ki jim malo višja cena tega kakovostnega izdelka ne predstavlja ovire. Pa seveda tudi navdušenci nad zdravo prehrano.

Zame je glavna prednost smoothiejev pred kosovnim sadjem, da se mi ni treba ukvarjati z lupljenjem, izkoščičenjem in žvečenjem vsakič, ko si zaželim pojesti kaj zdravega in lahkega. Vrh tega lahko s kombinacijo različnega sadja v smoothieju ustvarim skoraj točno želeni okus in zdravilni učinek. Verjetno tudi otroke lažje pripravimo do tega, da spijejo kozarec smoothieja, kot pa da pojedo 5 sadežev na dan. Privarčujem tudi na času, ker smoothie delam 1x / 3 dni in ga shranim v hladilniku, kjer v litrskem kozarcu za vlaganje z lahkoto preživi 3 dni. Če mu dodamo nekaj ledu, ga lahko verjetno vzamemo s sabo tudi na krajši izlet v naravo.

Priprava smoothieja je silno preprosta. Potrebujemo le sadje in palični mešalnik ali blender. Sadje operemo in ga z nožem narežemo na kose, nato pa ga zmešamo v zelo gladko, a ne preveč gosto, kašo. Gostoto kontroliramo z dodajanjem filtrirane vode ali 100% naravnega gostega soka. Prelijemo ga v kozarec za vlaganje (ali drugo nepredušno posodo) in dobro zapremo pokrov. Smoothie moramo hraniti v hladilniku, drugače se lahko hitro pokvari.

Ker je čar smoothiejev prav raznolikost, je dobro uporabiti več vrst sadja. Jaz običajno svojega sestavim iz vsaj 5 vrst sadja (in včasih kakšne zelenjave). Pozoren sem na razne zdravilne učinke posameznih vrst sadja in na jakost okusa. Dobro je dodati tudi pol čajne žličke mletega cimeta in ingverja na 1 liter smoothieja, saj sta izredno zdravilna za prebavila. Za raziskovanje sestavin uporabljam knjigo Zdravilna moč sadja in zelenjave (avtorja: Klaus Oberbeil in Christiane Lentz), včasih pa tudi kredibilne spletne strani.

Danes sem, recimo, pripravil smoothie iz:

2 banan
2 koleščkov ananasa (svežega, ne vloženega!)
1 jabolka
1 pomaranče
1 kivija, zrelega
1/2 čaj. žličke ingverja
1/2 čaj. žličke cimeta
100 % gostega soka iz tropskih sadežev (mango, papaja, guava, limeta)

Kakšni so vaši najljubši recepti za smoothieje? Napišite sestavine.

Prvi koraki v svet vertikale

2011-02-25T20:06:00.000+01:00

Prvi koraki v svet vertikale (2010)
Vili Guček

Če bi pred več kot desetimi leti prebral takšno knjižico, bi danes plezal zelo drugače, predvsem pa boljše in s pravilnejšo tehniko. Namreč, zelenci smo v srednji šoli dobili umetno plezalno steno in nekaj se nas se močno ogrelo za ta šport. Na žalost ni bilo v bližini nikogar, ki bi nas v športno plezanje uvedel na pravilen način. O varovanju smo se že podučili, o plezalni tehniki pa se nam ni kaj prida svitalo, zato smo večinoma po steni lezli na moč in pokrčenih rok. Ko obujam te spomine, se čudim, da smo sploh uspeli zlesti toliko kot smo (celo na državnem prvenstvu v šolski ligi se mi je uspelo s tem "barbarskim" plezanjem uvrstiti dokaj visoko).

Danes sem v naslovu omenjeno knjižico hipoma požrl . Bilo je kot da bi nekdo v temo posvetil z močno lučjo! V pičlih 83 straneh Guček zgosti bistvo, ki bi ga moral poznati vsak plezalec. Knjiga ne uči vrvne tehnike, varovanja, vozlov ipd., temveč se osredotoča na to, kar pogosto ostane zamolčano -- pravilno gibanje v steni; avtor opozarja na pogoste napake in daje napotke, kako izboljšati plezalno tehniko, ne pa koliko vzgibov več bi morali narediti, da bi postali močnejši. Priznam, da je ideja surove moči tudi mene zaslepila, da sem ji dolgo časa sledil, zato komaj čakam, da informacije iz knjige spravim v praktično znanje v plezališču. Menim, da je knjiga Prvi koraki v svet vertikale vstopnica za uspešno in prijetno ukvarjanje s tem lepim športom.

"Ni nerodnih smeri, takšni smo le plezalci s premalo izkušenj in spretnosti, da bi jih učinkovito in z užitkom preplezali." - Vili Guček

Slovenščina

2011-02-22T09:59:00.000+01:00

Včasih imam s slovenskim jezikom pristen ljubezensko-sovražen odnos. Zdi se mi, kot da bi se naši vrli akademski slovenisti trudili jezik narediti kar najbolj okoren, starokopiten in nejasen. To je boleče očitno v prevajalstvu, še posebej strokovnih besedil. V tolikšni meri kot mi je pri srcu branje poezije velikih slovenskih pesnikov, me včasih, ko ne najdem ustreznega izraza, ker ga enostavno ni, mika, da bi začel pisati v angleščini, ki je, roko na srce, veliko bolj elegantno osnovana. Hudiča, ali pa kar v sanskrtu, ki se je popolnosti izražanja zavidljivo približal!

Pogled skozi okno

2011-01-28T18:49:00.002+01:00

Pridem domov iz zgodnjega jutranjega sprehoda z mrcinama. Zimski mraz se še kar oklepa rok, zato si skuham čaj, ki ga počasi srebam pred računalnikom v kotu sobe, blizu okna, ki nudi pogled na vse bolj prometno cesto pred hišo in na drobec železniške proge, ki jo večinoma zastira star železničarski dom. Včasih, v Jugoslaviji, je bil nabit z "južnimi brati," ki so neumorno dan za dnem vrteli svoj jugo cigu-migu, dandanes pa skozi umazana okna zgornjega nadstropja komajda prodira jutranje sonce v prazne sobe. Modrikasto oblačno nebo trosi redke snežinke, ki se nabirajo v vdolbinah strešnikov in rišejo opečno-bele fraktale, ki jih občasno prekinejo opečni dimniki -- priljubljena pristajališča poljskih vran. Ponavljajoči se vzorci so prav zanimiv kontrast dolgočasni rumenkasti fasadi. Če ne bi zidarji vanjo razmetali ducat različnih oken, bi neugledna stavba pod krinko ravnodušja postala nevidna, tako pa na svoj način včasih za kratek čas celo pritegne pogled, dokler oči ne odtavajo desno na obzorje, kjer nad Pokljuko kraljuje v sneg in led vklenjen Triglav.

Zemeljska umetnost

2011-01-04T12:58:00.002+01:00

Ko se ljubezen do Matere Narave združi z umetnostjo nastane nekaj takega ...

Wikipedija pravi, da je zemeljska umetnost (angl.: land art) "umetniško gibanje, kjer se pokrajina in umetnost neločljivo povezujeta. [...] je umetnost, ki jo ustvarjajo v naravi iz naravnih, organskih materialov. Skulpture niso vnesene v pokrajino, temveč je pokrajina sredstvo njihovega nastanka."

Ideja še zdaleč ni nova. Ljudje to počnemo že od pamtiveka, vendar se mi zdi dandanes, ko narava tako hitro izginja pod napredujočimi cestami in mesti, plemenita dejavnost, ki opozarja, da ljudje nismo ločeni od narave, da je naš svet krhek ekosistem ter da je edini način za preživetje človeštva tesno sodelovanje z naravo, ne pa delovanje proti njej.

Nekaj primerov tovrstne umetnosti.

Zavezovanje čevljev

2010-12-27T13:29:00.001+01:00

Zavezati si čevlje pa res vsak zna, kajne? Ne bodite tako zelo prepričani. Spletna stran Ian's Shoelace Site nudi številne sila uporabne napotke in načine za vpletanje vezalk v čevlje in vrsto uporabnih vozlov za različne namene in čevlje, ki resnično držijo!

Moji Alpina planinski čevlji imajo trde okrogle vezalke, ki se pozimi nenehno odvezujejo (verjetno zaradi mraza, ki otrdi vezalke), ne glede na to, kako skrbno jih zavežem. Par dni nazaj mi je prišlo odvezovanje vrh glave. Po spletnem iskanju sem odkril zgoraj omenjeno spletno stran in vozel Ian's Secure Shoelace Knot, ki drži kot pribit! Juhu! Nič več zoprnega snemanja rokavic in ponovnega zavezovanja gojzarjev sredi sprehoda.

Tradicionalno in digitalno

2010-12-26T12:16:00.002+01:00

Kaj je boljše - tradicionalno ali digitalno? Ne bi se mogel odločiti. Oba medija imata svoj šarm in pri obeh zelo uživam. Pri tradicionalnih medijih imam občutek, da fizično nekaj nastaja pod mojimi rokami, vendar mora biti koncentracija veliko večja kot pri digitalnem slikanju, kar je včasih naporno, saj je pri akvarelu vsaka poteza odločilna. Eleganca digitalnega sveta je prav njegova nesnovna narava - vse se da preoblikovati, izbrisati in prilagoditi; nobenega stresa zaradi napak ni.

Je kdo med bralci, ki se poslužuje obeh medijev? Kaj menite o tradicionalnih in digitalnih tehnikah (ne v povezavi s spodnjima slikama)?

"Mr. Freudy" - tradicionalno: akvarel, 25.5 x 34 cm

"Usnjeni škornji" - digitalno: MyPaint + Wacom graf. tablica

Blogerski bralni seznam 2010

2010-12-18T11:27:00.000+01:00

Leto se vztrajno bliža koncu in Agapetos se je odločil, da bo tudi letos z obiskovalci delil svoj blogerski bralni seznam leta 2010, ki mu je popestril jutranje srebanje kave. Nekateri vsrkavajo vsakodnevno dozo negative v časopisih in novičarskih portalih, Agapetos pa si je s pomočjo bralnika Google Reader ustvaril svoj "časopis", ki ga vsako jutro napolni s pozitivno energijo in navdihom. "K vragu z negativo," si je zamrmral, srebnil vročo kavo in kliknil na nov blogerski članek.

Nekateri blogerji so tudi letos stalnice, zato se ne bo ponavljal in ponovno opisoval že omenjenega., dotaknil pa se bo novincev na njegovem seznamu. Poglejmo, koga je odkril letos in kdo se mu je zdel dovolj dober, da ga je uvrstil na ta prestižni seznam. Letos se je Agapetos podal v umetniške vode, zato ni presenetljivo, da je več kot polovica spodaj navedenih blogov iz te kategorije. Če bo ta zapis bral kdo s podobnimi interesi, mu je sekira padla v med.

Gurney Journey
James Gurney, eden najboljših sodobnih ilustratorjev in oče ilustriranih fantazijskih knjig Dinotopia in dveh izjemno uspešnih knjig o slikarski teoriji, na svojem blogu radodarno deli nasvete o slikanju in risanju. Bralec kmalu spozna zavidljivo širino in globino Gurneyevega znanja, s katerim postreže skoraj vsakodnevno. Agapetos sumi, da je Gurney inkarnacija Leonarda da Vincija.

Midnight Ramblings
Da akvarelna tehnika ni manj vredna od oljne in da akvareli niso le razlite packe ali pa vodene barvice (kako zaničujoče ime) za osnovnošolčke, pričajo čudovite slike Stephanie Pui-Mun Law. Čarobni gozdovi, po katerih se sprehajajo vilinci, zmaji, eterična bitja in ostale mitološke "beštije", se bohotijo v dih jemajočih barvnih odtenkih s pridihom nadrealizma. Priporočen je tudi ogled njene deviantART galerije.

Muddy Colors
V deželi kranjski ilustratorstvo večinoma razumemo kot opremljanje otroških knjig s prikupnimi sličicami. Resnica je drugačna in tega se nekateri globoko zavedajo. Ta slikarska zvrst je tako raznolika in pogosto nič manj zahtevna kot ostale slikarske struje, da se nekatere slike z lahkoto uvrstijo v t. i. "fino umetnost" (angl. "fine arts") in bi jih lahko razstavljali v narodnih galerijah. Muddy Colors je blogerski kolektiv poklicnih ilustratorjev, ki so se odločili, da bodo svoje izkušnje spravili v besede in bralcem odstrli pogosto romantične tančice tega poklica.

Ralph Horsely
Bum! Tresk! Bam! Aaaa... Rez! Igralci namiznih iger Magic: The Gathering ter Dungeons & Dragons so se gotovo že slinili nad osupljivimi akcijskimi prizori Horsleyevih slik. Stric Horsley je, glede na njegove nore sposobnosti, prav nenavadno skromen, prijazen in preprost. Na njegovem blogu večkrat objavi potek nastajanja njegovih slik. Njegova deviantART galerija.

Ryan Lobo
Večkrat slišimo, da se je novinarstvo izpridilo ter da so novinarji le še lutke v rokah medijskih hiš, ki plešejo politično korektno. Ryan Lobo prav gotovo ni eden izmed takih "novinarjev". Njegove pogosto pretresljive fotoreportaže, pospremljene s še bolj v srce segajočim besedilom, bralca težko pustijo ravnodušnega. Lobo pogosto potuje na vojna območja, med reveže, zlorabljene, ter med druge marginalne skupine ljudi - tja, kamor večina novinarjev ne zahaja. Njegov najnovejši prispevek, "Vojna in oproščanje" se dotika občutljive teme pošastnih vojnih morilcev, ki so se pokesali za svoja dejanja in iščejo spravo z žrtvami in z Bogom.

Peter Lamut
Vsako nedeljo Agapetos težko pričakuje Lamutov nedeljski vic. Nekateri so tako smešni, da se jim nasmeji do solz.

Natural News
Portal Natural News, katerega gonilna sila je Mike Adams, samooklicani "zdravstveni čuvaj", brezkompromisno vsak dan servira novice, povezane z zdravim in naravi prijaznim načinom življenja. Teme segajo od novih znanstvenih odkritij zdravilnih rastlin, razkrinkanja korupcijskih in podlih iger farmacevtskih velikanov, zabavnih, a poučnih raperskih videospotov, do stripov. Natural News je spletna stran, ki bo jo med zaznamki moral imeti vsak naravno-zdravstveno ozaveščen posameznik.

Obraba Wacom Intuos4 konice v pisalu

2010-11-03T17:31:00.001+01:00

Nekaj mesecev sem tudi jaz eden izmed (zadovoljnih) lastnikov grafične tablice Wacom Intuos4. Slednja tablica ima, za razliko od Intuos3, delovno površino, ki posnema teksturo papirja. S tem se je proizvajalec želel čim bolj približati naravnemu občutku drsenja svinčnika po listu papirja - a za kakšno ceno? Davek, ki ga ta inovacija terja, je (pre)hitra obraba plastičnih konic ("nibs") za pisalo ("stylus"). To niti ni takšna tragedija, saj je konice mogoče dokupiti. Očitno je Wacom, ki je sicer znan po izredno kvalitetnih proizvodih, ugotovil, da morda ne bi bilo slabo, če vsaj nekateri deli tablice ne bi bili skoraj neuničljivi. Število dokupljenih konic pomnoženo s številom uporabnikov tablic nanese kar nekaj dodatnih zelencev v njihov proračun, kajne?

No, ampak ker se v nekaterih izmed nas pretaka antikapitalistična kri, se pogosto poslužujemo metode "sam svoj mojster". Na spodnji sliki namreč lahko vidite konico iz medenine, ki je skoraj neuničljiva v primerjavi s plastičnimi. Pomembno naj bi bilo to, da konica ni iz magnetne kovine, kot je na primer železo oz. jeklo, saj Wacom tablice delujejo s pomočjo magnetne resonance. Prav tako mora biti kovinska konica na koncu zelo dobro spolirana, da ne opraska delovne površne.

Še nekaj ostalih idej lahko preberete v temi na Wacomovemu forumu.

MyPaint - odprtokodno digitalno slikanje

2010-09-28T18:42:00.001+02:00

Digitalna umetnost iz dneva v dan postaja vse bolj priljubljena in uveljavljena - ne le v raznih spletnih skupnostih, temveč tudi založniške hiše, kot je npr. Wizards of the Coast, že kar nekaj časa odkupujejo digitalne slike. Zdi se mi, da je v današnjem času tradicionalna umetnost našla svojo nišo predvsem v t.i. "fini umetnosti", digitalna umetnost pa orje ledino v zabavni industriji (RPG karte, PC igre, filmi itd.), vendar ima slednja za ljubiteljskega slikarja kljub temu nek poseben šarm eksperimentiranja in neomejenih možnosti, ki so klasičnem slikarstvu predrage za povprečen žep ali pa nepraktične.

Ko pomislimo na digitalno slikanje, ga nehote takoj povežemo s programoma kot sta Adobe Photoshop in Corel Painter; verjetno zato ker dolgo časa ni bilo na voljo drugih omembe vrednih prostih alternativ. Na srečo so razvijalci odprte kode uslišali molitve nas, uporabnikov, in nam servirali vedno bolj izpopolnjen Gimp (nekakšen prosti Photoshop) in Krito, prvi, in sedaj že uveljavljen, KDE program namenjen izključno risanju in slikanju. Leta 2005 je luč sveta ugledal lahkoten program MyPaint o katerem bo tokrat tekla beseda.

O programu
Prost odprtokodni program MyPaint je lahkoten (v smislu porabe sistemskih sredstev), intuitiven in enostaven za uporabo ter namenjen izključno digitalnemu risanju in slikanju. Za razliko od "bajsijev" kot sta Gimp in Krita se ne trudi nuditi uporabniku vseh orodij za manipulacijo digitalnih slik. V MyPaint ne moremo urejati fotografij, nanašati posebnih učinkov, rokovati z besedilom in uporabljati drugih "trikov". Program je osredotočen samo na eno področje: slikanje, zato bo tistim, ki jim je likovna umetnost deveta briga bolj malo koristil.

Glavno okno (desno); čopiči (levo zgoraj); paleta (levo spodaj)

Čeprav je v programu mogoče slikati tudi z miško, se MyPaint resnično izkaže šele ob uporabi na pritisk občutljive grafične tablice. V programu imamo v bistvu na voljo le eno orodje - čopič - s katerim slikamo na "platno", vendar ima čopič na desetine profilov s katerimi je mogoče posnemati tradicionalne slikarske tehnike (olje, akril, akvarel, tuš, barvice, oglje ...) ali pa se odločiti za bolj digitalen izgled. Vsak čopič oz. profil se vede svojevrstno in se od ostalih razlikuje po hitrosti, pritisku, teksturi, smeri, naklonu itd.

Kako do programa?
Večje distribucije Linuxa imajo MyPaint verjetno že vključen v svoja programska skladišča (več info. tukaj). Uporabniki Mac OS-a se odpravite na MacPorts. Windows uporabniki pa lahko program prenesete iz MyPaint Download strani. MyPaint lahko namestimo tudi na nekatere "pametne" telefone z zaslonom občutljivim na dotik.

Delo s programom
Ko zaženemo program, nas pozdravi prazno "platno" in dve pomožni okni: okno s čopiči ter okno za izbiranje barv. V oknu s čopiči lahko izbiramo med desetinami raznovrstnih slikarskih tehnik in načinov, sami čopiči pa so razvrščeni v kategorije glede na njihovega avtorja, kar je hkrati tudi nekoliko neintuitivno in nerodno. To pomanjkljivost lahko enostavno odpravimo tako, da sami ustvarimo želene kategorije in čopiče premečemo vanje. Vsak čopič ima dodatne možnosti, kjer si lahko popolnoma prilagodimo njegove lastnosti našim potrebam. MyPaint nasprotni konec pisal nekaterih grafičnih tablic samodejno prepozna kot radirko.

Okno s čopiči in njihovimi nastavitvami

Komur barvna teorija ni tuja, se bo v MyPaintovi paleti kmalu znašel. Izbiralec barv deluje na podoben način kot tradicionalno barvno kolo in kot slikarska paleta. Program nam pomaga tudi pri izbiranju komplementarnih in sekundarnih barv, nasičenosti, odtenkov, harmoničnih kombinacij, nedavno uporabljenih barv itd.

Paleta / izbiralec barv

Posebnost MyPainta je, da je delovna površina oz. platno neskončne velikosti, kar lahko sprva nekatere moti, vendar je specifično velikost platna mogoče ustvariti v Gimpu, kjer robove hitro začrtamo in nato platno uvozimo v MyPaint. Po platnu se pomikamo s smernimi tipkami ali pa ga v kombinaciji s preslednico in miško / pisalom zgrabimo ter pomikamo v želeno smer. Na izbiro imamo tudi precej ozadij oz. tekstur za platno, ki lahko izgleda kot papir, pravo tkano platno ipd.

MyPaint podpira plasti, kar je dandanes že standard pri grafičnih aplikacijah, vendar je program za enkrat omejen le na osnovno delo z le-temii; možnosti spajanja kot sta na primer "overlay" in "multiply" v času pisanja tega članka nista podprti. MyPaint nam slikanje olajša s funkcijo vrtenja in zrcaljenja platna, kar je še posebej prikladno pri risanju krivulj. Ravne črte pa lahko rišemo z uporabo tipke shift.

Program se zaradi svojega minimalističnega izgleda močno zanaša na delo s tipkami (na tipkovnici ali na tablici) za bližnjice, zato so skoraj vse možnosti dosegljive na ta način. Sam način nastavljanja in prilagajanja bližnjic se mi zdi dokaj izviren in enostaven: s kazalcem miške se zapeljemo čez vnos v meniju in pritisnemo želeno tipko na tipkovnici.

Shranjevanje dela
MyPaint je eden redkih programov, katerih privzeti format je OpenRaster (ORA) - mlad odprtokodni datotečni format, ki je ustvarjen za izmenjavo med grafičnimi aplikacijami in bo v bodoče mogoče zamenjal Adobe PSD. OpenRaster še ne ohrani programskih možnosti kot so poti, filtri in maske, vendar podpira vse, kar zaenkrat MyPaint potrebuje: plasti, alfa-prosojnost itn. To pomeni, da lahko delo shranimo kot osnutek ("scrap") v formatu OpenRaster, ga nato odpremo v Gimpu ali drugemu programu in tam nadaljujemo neslikarsko delo, kot je npr. prilagajanje osvetlitve, igranje s filtri ... Poleg formata ORA nam MyPaint omogoča, da slike shranimo tudi v formatih JPEG in PNG (s prosojnim ali neprosojnim ozadjem) in celo to, da posamezne plasti izvozimo kot ločene datoteke.

MyPaint ni bil nikoli mišljen kot popolna rešitev za digitalno umetnost, temveč za slikanje v tandemu z Gimpom (ali drugimi podobnimi programi). Morda se bo ob branju tega kdo vprašal, zakaj ne bi potem uporabljali le Gimp ali Photoshop? Slednja programa sta sicer prava "švicarska noža" za oblikovanje slik, a se pri simulaciji naravnega slikanja ne moreta primerjati z MyPaintom in podobnimi programi. Kdor je kdaj tradicionalno slikal ali risal, bo takoj opazil spremembo.

MyPaintova galerija
Sledi nekaj slik, naslikanih z MyPaintom (za povečavo kliknite na sličice). Prva je moja in je nastala kot test akvarelnih in akrilnih čopičev kmalu po tem, ko sem kupil svojo prvo grafično tablico Wacom Intuos4, ostale slike pa so od drugih avtorjev.

15 mojih najljubših knjig

2010-09-24T09:10:00.000+02:00

Prijatelj je na Facebooku objavil seznam svojih 15 najljubših knjig. Ideja se mi ne zdi zgrešena, saj, po mojem mnenju, knjige bolj bogatijo kot filmi, CD-ji ipd.; knjige imajo moč preobrazbe, zato sem tudi jaz pobrskal po "podstrešju" in izbral 15 knjig, ki so me na tak ali drugačen način zaznamovale ali pa pustile name poseben vtis.

Aghora (trilogija) - Robert E. Svoboda
Great Fool: Zen Master Ryokan - Ryokan, Abé, Haskel
The Vegetarian Little Big Book - Carla Bardi
Weaveworld - Clive Barker
Modrost negotovosti - Alan Watts
Tantrične meditacije - Swami Satyananda Saraswati
Duh zena, duh začetništva - Shunryu Suzuki
On Writing - Stephen King
Viriconium - M. John Harrison
The Tibetan Yogas of Dream and Sleep - Tenzin Wangyal Rinpoche
Speaker for the Dead - Orson Scott Card
Čarovnikov vajenec - Evald Flisar
Pesmi - Alojz Gradnik
Prebijanje skozi duhovni materializem - Chogyam Trungpa
Avtobiografija jogija - Paramahansa Yogananda

Od naštetih knjig imajo na mojih knjižnih policah, in v srcu, posebno mesto knjige iz serije Aghora. Nobeno literarno delo ni name vplivalo tako močno in profundno kot ta tri dela. Lahko celo trdim, da mi predstavljajo nekakšno osebno biblijo, po načelih katere skušam krojiti svoje življenje. Vimalanandovi (tantrični mojster o katerem govorijo knjige) nauki so me preobrazili, me usmerili na pravo življenjsko pot in so glavni "krivec" za moj veliki potop v vzhodnjaško duhovnost. Zaradi njega sem boljša oseba.

Ne čudim se, da so v raznih obdobjih zgodovine požigali knjige. Beseda je namreč močnejša od meča in voditelji prav radi vidijo, da narod ne bere (pravih knjig).

Čepeti ali leteti?

2010-08-03T10:26:00.000+02:00

Danes sem navsezgodaj na sprehodu z mrcino srečal daljnega soseda, ki me je ves nasmejan pozdravil in sva nato prijetno poklepetala. Kasneje, še vedno na sprehodu, sem razmišljal, kako zelo se ljudje, ki samo čepijo doma in tisti, ki se ukvarjajo s športnimi aktivnostmi v naravi, razlikujejo. Seveda povsod obstajajo izjeme, vendar se mi je posvetilo, da imajo skoraj vsi znanci iz zadnje kategorije bolj ali manj poudarjene sledeče značilnosti (v primerjavi z zapečkarji): na življenje gledajo bolj pozitivno, niso slepi za lepoto okrog njih, bolj so odprtega duha, ne pritožujejo se toliko in na splošno so bolj prijazni kot znanci, ki večino časa preživijo doma in v mestnem smradu.

Ko sem posnel to fotografijo (ni digitalno olepšana), mi je neki zapečkar rekel: "Zanimivo. Če bi vsaj v resnici tako izgledalo." Ljudje dragi, odprite oči za neizmerne lepote naravnega sveta. Tako škoda je potovati skozi življenje in biti prikrajšan zanje.

Pokol obloglavih kitov na Ferskih otokih

2010-07-31T12:44:00.001+02:00

Medtem ko je Japonska na vročem stolu mednarodne skupnosti zaradi svoje vsakoletne morije kitov, ki jo je letos razkril film The Cove, prav gotovo ni edini narod, ki je odgovoren za grozovite masakre kitov. Prejšnji teden je organizacija The Sea Shepherd Conservation Society (SSCS) posnela osupljive fotografije 236 obloglavih kitov (lat. Globicephala melas), ki so jih v mestu Klaksvik, na danskih Ferskih otokih, brutalno poklali.

Sea Shepherdovega aktivista, Petra Hammarstedta, ki je na ferskih otokih bival inkognito in se izdajal za švedskega filmskega študenta, je na vsakoletno "mlatenje", kot mu pravijo ferski domačini, opozorila lokalna radijska postaja. Hammarstedt se je brez oklevanja odpravil na prizorišče, da bi dokumentiral gnusni pokol, ki na na drobnem otočju velja za kulturno tradicijo in iniciacijski obred.

Hammarstedt, ki je sicer res državljan Švedske, je ta teden medijem iz prve roke predal izkušnje o tej pereči tematiki in pripovedoval o strašljivi izkušnji v neki obmorski vasici, kjer je moral bežati pred jeznimi domačini, ki so ga prepoznala zaradi njegove vloge v kontroverzni TV seriji, Whale Wars.

"Celotno jato, ki je nekoč svobodno plavala po Severnem Atlantiku, so iztrebili v enem samem masakru," je dejal Hammarstedt na spletni strani SSCS."Nerojene mladiče, še vedno povezane z materami s popkovino, so izrezali iz mrtvih teles mater in jih pustili gniti na pomolih. Jate obloglavih kitov so izrazito matriarhalne. Ne morem si predstavljati strah in paniko, ki so jo čutile samice teh kitov, ko so iztrebili cele družine pred njihovimi očmi."

Lepe fotografije v kitolovu ne obstajajo, vendar je ferska "metoda" še posebej gnusna, kot je razvidno iz Hammarstedtovih slik. Ta grozljiva tradicija, če ne kar očitno barbarstvo 21. stoletja, vključuje nasedanje in lov jat kitov, ki jim nato nasilno z dolgimi noži izrežejo hrbtenice, medtem ko jih istočasno mlatijo do smrti s kamni, sulicami, sekirami in palicami. Majhni otroci se tačas igrajo v krvavih plitvinah in sodelujejo v pokolu vidno in slišno prestrašenih kitov, kar domačini dojemajo kot športni dogodek. Hammarstedt razlaga: "Med moško populacijo otočanov je to zrelostni iniciacijski obred, ko fantu, ki je postal najstnik, dovolijo sodelovati v ubijanju." Grozljive fotografije sicer govorijo same zase, vendar je Hammarstedt opisal masaker ene od žrtev mlatenja bolj podrobno:

"Enemu izmed kitov so zadali pet do šest rezov v glavo. Otočani so ga uporabili kot desko za sekanje. Njegova smrt je bila počasna in izjemno boleča. Nekatere kite sekajo tudi štiri minute dokler končno ne umrejo."

Med vaščani je tudi nekaj kritikov mlatenja, vendar neradi izražajo svoje nasprotovanje, saj je ta kulturna tradicija globoko zakoreninjena v majhno in tesno povezano skupnost potomcev Skandinavcev. Vrh tega od prebivalcev pričakujejo, da sodelujejo v krvavih "slavnostih", ki se v pravljični pokrajini odvijajo že od 14. stoletja dalje.

"Po Klaksviškem mlatenju se je nekaj očividcev medijem pritoževalo nad dogodkom, vendar so se vsi odločili ostati anonimni. Klaksviško mlatenje je bilo še posebej kruto, ker število ujetih kitov precej presega kapaciteto obale. Ker se celotna skupnost udeležuje mlatenja, so kritični glasovi redki."

Čeprav so obloglavi kiti strogo zaščiteni po Konvenciji za zaščito evropske divjine in naravnih habitatov, so kiti na Ferskih otokih vse kaj drugega. Ustanovitelj SSCS in dolgoletni zaščitnik morske flore in favne, Paul Watson, pravi:

"Pokol kitov na Ferskih otokih je kršitev ustave Evropske unije, še posebej Bernske konvencije, vendar Ferski otoki, kot danski protektorat, niso člani EU, čeprav imajo od Danske, ki je članica EU, neposredne koristi. Danska bi morala biti odgovorna za to kršitev, vendar očitno ni."

"Sicer obstaja nekaj sivih območij," je dodal Hammerstedt, "vendar konvencija jasno pravi ..."

"... vsi podpisani so odgovorni za koordinacijo svojih prizadevanj za zaščito selitvenih vrst navedenih v prilogah II in III, katerih območje sega v njihova ozemlja. Obloglavi kiti so razvrščeni v dodatku II, Ferski otoki pa spadajo pod ozemlje Danske. Prebivalci Ferskih otokov imajo neke vrste "domače pravilo", vendar je Danska kljub temu odgovorna za fersko tujo politiko."

Vrh tega Mednarodna kitolovna komisija, ki je edino regulatorsko telo za kitolovne dejavnosti, ne priznava manjših kitov, kot so npr. obloglavi kiti, ki kljub svojemu imenu, spadajo v družino delfinov. Ti čuteči in inteligentni morski sesalci na mednarodnem naravovarstvenem področju nimajo tako nimajo nobene pravne podpore, zato so odvisni pretežno od aktivističnih okoljevarstvenih organizacij, kot je SSCS, ki tvegajo osebno varnost, da bi razkrili te probleme javnosti. "Tja sem poslal odprave leta 1983, 1985, 1986 in 2000, da bi preprečile pokole. Leta 1986 smo sodelovali z BBC-jem in posneli dokumentarni film Black Harvest," je pristavil Watson.

Ferski otoki, katerih ribiški proizvodi predstavljajo več kot 95% skupnega izvoza, so bili včasih odvisni od ribiške industrije kot primarnega vira hrane, vendar sodobne znanstvene raziskave kažejo, da so nivoji živega srebra v mesu kitov kot so obloglavi strupeni in nevarni za človeško prehranjevanje.

"Ferski otoki imajo enega najvišjih življenjskih standardov v Evropi, za mlatenje ni več potrebno," razlaga Hammerstedt. "Od kar je ferski zdravstveni minister, Paul Weihe, objavil to priporočilo, prebivalci zaužijejo manj kitovega mesa zaradi visoke vsebnosti težkih kovin. Mlatenje pa se nadaljuje večinoma zaradi kulturne tradicije."

Ko so ga novinarji vprašali, kaj lahko ljudje storijo, da postanejo aktivno vključeni v končanje nesmiselnega ubijanja iz užitka, jim je Hammerstedt predlagal, da prebivalce Ferskih otokov udarijo po njihovih denarnicah - taktika, ki je poznana tudi kapitanu Watsonu, ki je na ta način uspešno bankrotiral odpadniške morske industrije, vključno s propadanjem kanadskega lova tjulenjev in nelegalnega japonskega kitolova.

"Štirideset tisoč turistov obišče Ferske otoke vsako leto. To je velik potencial za rast turizma. Na Islandijo pride vsako leto več kot pol milijona turistov. Za ferski posel je škoda, da so prvi rezultati Googlovega iskanja slik Ferskih otokov pokoli delfinov in kitov. Jaz bi stopil v stik s ferskim uradom za turizem in jim povedal, da ne bom potoval na Ferske otoke, dokler ne ustavijo pokolov," je zaključil Peter Hammerstedt, aktivist, ki je za SSCS dokumentiral letošnji ferski festival "mlatenja".

- vir članka: povzeto po časopisu The Huffington Post.

Potop v grafitne dimenzije

2010-07-19T12:36:00.000+02:00

Želje si ti lahko uresničijo z nekaj sreče, s pomočjo prijaznih ljudi ali pa tako, da jih s trudom uresničiš sam; in prav sam sem si letos uresničil eno izmed mojih največjih želja, za kar sem si izjemno hvaležen. Začel sem se učiti risanja. Po kakih 20 letih sem v sebi razbil osnovnošolsko indoktrinacijo, da izpod mojih rok ne bodo nastajale kaj več kot netalentirane packe na papirju in da naj svojo energijo raje preusmerim v druge stvari. Včasih se mi zdijo šole, ki naj bi bile centri znanja in navdiha za rastoče mlade ume, bolj represivne ustanove, ki otrokom režejo krila in jih tlačijo v ustaljene okvire, kjer bodo, hočeš nočeš, primorani igrati zanje določene življenjske vloge.

Kakorkoli že, uspelo mi je zlomiti strah in marca letos so me začeli srbeti prsti kot še nikoli prej. Precej zasluge za to je imela tudi Sara, ki se je s slikarskim platnom, stojalom, čopiči in vsem, kar spada zraven, za tri tedne utaborila sredi moje sobe in nehote razblinila nekakšne "magične", a povsem zgrešene, predstave o tem, kako nastajajo slike, s tem pa je izpuhtel tudi moj strah in mislil sem si: to pa ni tako nadnaravno, tako zelo zapleteno, da se ne bi dalo naučiti. S tem odkritjem in z željo po ustvarjanju sem se, sprva strahoma in negotovo, lotil prvih lekcij na Drawspace, spletnem portalu za učenje risanja po sistemu Brende Hoddinott. Lekcije so precej sproščene in akademske teme ter teorijo uvajajo postopoma, kar mi nadvse leži, saj nimam želje najprej pet let študirati teorijo senc, preden bi se lotil risanja svoje prve krogle.

Pred mano je še dolga pot, preden bom lahko rekel, da res nekaj znam, vendar pri risanju nadvse uživam, kar mi tudi največ pomeni, saj mi to početje predstavlja samoizpolnitev. S tem, ali sem talentiran ali ne, se niti ne ukvarjam, saj je talent pogosto zelo napačno razumljen pojem. Eden najbolj uspešnih sodobnih pisateljev, Stephen King, je nekoč dejal: "Talent je cenejši kot namizna sol. To kar ločuje talentirano osebo od uspešne, je veliko trdega dela."

Masters of Science Fiction

2010-06-26T14:57:00.001+02:00

Lotil sem se gledanja TV serije Masters of Science Fiction in priznam, da sem prijetno presenečen. Kakovost izbranih zgodb je res odlična. Serija je prava poslastica za resnejše ljubitelje ZF. Vsaka zgodba ima globlji nauk, ki kar kliče k premisleku in odpira vprašanja, ki so relevantna za čas, v katerem živimo. V zgodbah je ravno pravšnji poudarek na tehnologiji prihodnosti, da ne postane preveč moteča in zakrije rdečo nit, temveč se lepo ujema z ostalimi elementi. V bistvu razumem, zakaj so serijo TV hiše nekje na sredini prve sezone preklicale: Masters of Science Fiction je prezahtevna za povprečnega gledalca z zakrnelimi sivimi celicami, željnega brizganja krvi, prostaškega jezika, brezglavih vesoljskih spopadov z laserskimi orožji v vesoljskih ladjicah in možatih seksi komandantk v tesnih lateks oblekah. Ta serija na eleganten način zastavlja vprašanja, ki se tičejo naše človeške usode. Tako kot obstaja t.i. "visoka fantazija" očitno obstaja tudi "visoka ZF".

Hočem še!!!

Presunljiva iskalna gesla

2010-05-24T20:20:00.000+02:00

Včasih je res zanimivo prebiranje statističnih podatkov za ta blog. Neverjetno, kaj vse ljudje iščejo po spletu. Sledi zlitje najbolj iskanih gesel za pretekli mesec:

Fafanje veganskih jedilnikov na potepanjih po vrtincih e-knjig.

Aliens: Earth Hive

2010-05-18T15:00:00.002+02:00

Aliens: Earth Hive (1992)
Steve Perry

Sluzasti, ogromnim insektom podobni vesoljci so burili mojo domišljijo že v osnovni šoli, ko sva s sošolcem pri njemu doma gledala Cameronov kultni film Aliens in bila potem ponoči vsa usrana od strahu še nekaj dni za tem. Kot oboževalec "kvadrilogije" Alien filmov, mi je že v srednji šoli v oči padla na v naslovu omenjena knjiga, vendar je bilo takrat naročati knjige iz tujine bolj nerodno kot danes, zato sem na knjigo pozabil kar za 15 let! Pred nekaj dnevi mi je le prišla v roke in znova obudila neuresničeno najstniško hrepenenje.

Knjiga Earth Hive je postavljena v čas po filmih Aliens in Alien³ ter govori o Wilksu in Billie, zadnjih dveh preživelih v pokolu na planetu Rim. Wilks je stari vojaški maček, ki je kmalu po incidentu na Rimu pristal v kehi zaradi nasilnih kriminalnih aktivnosti kot posledic posttravmatskega sindroma. Billie pa je zemeljska vlada v strahu pred širjenjem informacij strpala v psihiatrično ustanovo, kjer so ji izpraznili spomin. Oba junaka iz na videz neizbežnih krempljev orwellovskega družbenega sistema reši nov incident povezan z zunajzemeljskim plenilcem na enem izmed "smetarskih" plovil v zemljini orbiti. Wilksa vlada ponovno zaposli kot vodjo marincev na odpravi na planet pošasti, da bi ulovili novo vojaško "igračo", a vse že od samega začetka diši po pogubi.

Kot velik oboževalec Alien filmov, sem si res želel, da bi mi bila tudi knjiga všeč. Upal sem, da bo uresničila večino preteklih pričakovanj in mi vzbudila žejo po ostalih knjigah iz serije. Kot je razvidno iz zgornje ocene, ni bilo povsem tako. Preveč stvari me je motilo, da bi se lahko Earth Hive popolnoma predal in pozabil, da berem, kot se mi včasih zgodi pri Stephenu Kingu. Največji minus pričujoče knjige ni slaba zgodba ali karkoli drugega tematskega, temveč šibko, ali bolje rečeno površno, pisanje po liniji najmanjšega odpora. Po nekaj prebranih straneh se namreč nisem mogel načuditi, saj sem imel občutek, da prebiram delovni osnutek in ne končne verzije. Pripovedno besedilo je zelo nedodelano, včasih celo v pogovorni angleščini; daje vtis najstniškega šund romana. V besedilu mrgoli nepojasnjenih kratic, za katere nimam pojma, kaj pomenijo. Neskladnosti v zgodbi ob koncu branju pustijo grenek priokus. Kdo ve, mogoče se je avtor preveč naslanjal na strip po katerem je knjiga nastala, a to ni opravičilo za bukvo, ki trpi za pomanjkanjem pisateljeve ljubezni do nje.

Res škoda, kajti zgodba ima tudi svetle plati: zanimivi liki, dober zaplet in lokacije ter bogato umetno mitologijo. Prav zaradi teh pičlih nekaj dobrih stvari sem uspel knjigo prebrati (278 strani) v slabih dveh dneh, kar je hkrati moj hitrostni rekord v branju - štejem se namreč med počasne bralce.

Earth Hive me je pripravila k razmišljanju o stanju sodobne knjižne industrije. Saj ne rečem, da je Perry slab pisatelj - pravzaprav menim, da je sposoben od sebe dati veliko več - a če se ozrem po knjižnih policah v knjigarnah ali po Amazonu, vidim veliko knjig brez duše. Rojeva jih potrošniški družbeni sistem, kjer kvaliteta daje prostor kvantiteti. Samo, da se prodaja; ni važno kakšna je vsebina, raja željna cenene / poceni zabave bo itak požrla karkoli ji serviraš. Še dobro, da obstajajo tudi avtorji, ki še vedno gojijo umetniški duh kvalitete. Mislim, da bom raje naredil predah in prebral Adamsovo mojstrovino Watership Down, preden se bom spet lotil branja naslednje Alien knjige.

Vodič za izdelavo e-Knjige

2010-05-11T12:38:00.004+02:00

Verjetno se mnogim že takoj na začetku postavi vprašanje, zakaj bi se sploh ubadali z elektronskimi knjigami, če so prave papirnate knjige lepše, pristnejše, prijazne na otip itd.? Vse to je res in razlogov v prid izdelave e-knjig je ravno toliko kot razlogov za branje pravih knjig. Naj jih nekaj naštejem: varnostne kopije izvirnikov, prenosljivost, interaktivno iskanje po besedilu, okolju prijazne, ne zavzemajo prostora, hitra dostopnost, prosto in brezplačno razširjanje knjig, katerim so potekle avtorske pravice ali ki imajo proste licence ... Večkrat me zaboli glava, ko se spomnim na knjige, ki sem jih posodil in nikoli več videl. Če bi takrat naredil varnostno kopijo knjige v elektronskem formatu, mi danes ne bi bilo tako žal zanje.

Nekateri e-knjige nemudoma povežejo s t. i. "spletnim piratstvom", a stvar še zdaleč ni tako črno-bela kot nas bi rade prepričale založbe in nekateri organi. Kot sem že zapisal, obstajajo knjige, ki so jim potekle avtorske pravice in so prešle v javno last, potem so tu proste knjige z nekomercialnimi licencami in navsezadnje, zakaj ne bi zase naredili varnostne kopije knjig, ki ste jih kupili? V tem ne vidim nič spornega in prav s slednjim - varnostnimi kopijami - se ukvarja spodnji vodič.

* * * *

Predvidevam, da veste, kaj e-knjiga je. Če ne veste, se odpravite na Wikipedijo in preberite ta članek. Poudariti moram tudi, da vodič in metoda izdelave e-knjige nista primerna za računalniške zelence, saj od uporabnika zahtevata obvladovanje nekaterih osnovnih računalniških znanj, kot je na primer poznavanje raznih formatov bitnih slik, njihovih prednosti in slabosti itd.

Najprej zberite strojna in programska orodja, ki jih boste potrebovali pri izdelavi e-knjige iz izvirnika. Ta orodja so:

Optični čitalnik ("skener") ali povprečen digitalni fotoaparat. Če si lastite oba, je prvi verjetno boljša izbira. Eden boljših skenerjev za skeniranje knjig doma je gotovo Plustekov OpticBook.
Scan Tailor - prost program za obdelovanje skeniranih strani publikacij.
GIMP - prost program za delo z bitnimi slikami (enako kot komercialni Photoshop).
DjVuLibre in DjView - skupek orodij za delo z datotekami DjVu, digitalnim formatom za dokumente.
Adobe Reader ali SumatraPDF - bralnika datotek PDF (slednji je prost in sistemsko manj požrešen).
OpenOffice.org - prost pisarniški paket (enako kot komercialni MS Office).
ABBYY FineReader - komercialni program za optično prepoznavanje znakov iz slik (OCR). Obstajajo tudi zastonjske alternative, vendar se po natančnosti ne morejo primerjati s FineReaderjem. Druga alternativa FineReaderju je OmniPage.
Scribus - prost program za namizno založništvo (enako kot komercialna InDesign in QuarkXPress). Namestite ga le, če nameravate ustvarjati visoko kvalitetne publikacije.
Pdftk - prosto orodje za delo z datotekami PDF.

1. "SKENIRANJE"

Poskrbite, da med postopkom skeniranja na optični čitalnik ne pada preveč svetlobe iz okolja, ker to lahko vpliva na kvaliteto slike, če pokrov čitalnika (zaradi oblike knjige) ni mogoče do konca zapreti. Glede na obliko in vezavo knjige se odločite, kako jo boste skenirali; če jo je mogoče lepo razpreti in dobiti kakovostno sliko, ne da bi jo poškodovali, lahko istočasno skenirate dve strani, drugače pa priporoča, da skenirate vsako stran posebej tako da knjiga ni popolnoma raztegnjena.

Če boste uporabljali digitalni fotoaparat, bodite pozorni, da slikate strani pod čim manjšim kotom in da je stran knjige čim bolj enakomerno osvetljena (dobra naravna svetloba). Podlaga kjer knjiga leži naj bo enobarvna (ne pisan prt!). Ločljivost slike naj bo čim večja. Poigrajte se tudi z ravnovesjem beline ("white balance"). Če je mogoče, fotoaparat postavite na stojalo, da izboljšate ostrino. Pri obdelovanju slikanih strani si lahko pomagate tudi s programom Snapter.

Gremo nazaj na optični čitalnik. Če vaš čitalnik podpira shranjevanje skeniranih slik v formatu TIFF, je to najboljša izbira, drugače pa raje kot JPEG izberite format BMP ali vsaj PNG. JPEG spada med formate z izgubo kvalitete, BMP in TIFF pa sta brez izgube. Slike bodo sicer zavzele relativno veliko prostora na disku, vendar jih boste na koncu verjetno izbrisali. Druga stvar na katero bodite pozorni je barvni format slike. Nikoli ne skenirajte v črno-belem načinu. Raje izberite sivinski ("grayscale") ali barvni (za barvne slike v knjigah) način. Skenirajte v ločljivosti od 300-600 dpi.

2. OBDELAVA S SCAN TAILORJEM

Scan Tailor je program, ki je posebej namenjen obdelavi skeniranih vezanih publikacij, kot so knjige in revije. Program je sposoben razdeliti in poravnati slike strani, dodajati robove in območja besedila, ter druge stvari. Rokovanje s programom je zelo preprosto: Izberete New Project. V Input Directory določite mapo s skeniranimi slikami, v Output Directory pa mapo, kamor bo program shranil obdelane slike. Files in Project vsebuje seznam datotek za obdelavo. Fix DPIs... pa izberete, če skenirane slike nimajo enake dpi ločljivosti.

Program najprej popravi orientacijo slik (Fix Orientation). Za začetek postopka kliknite na ikonico "predvajaj". Nadaljujte s koraki vse do konca (Output), kjer bo program shranil obdelane slike v formatu TIFF. Pod koraki od 1-6 so še ročne nastavitve, ki pridejo prav, če samodejna obdelava ni pravilna ali če delamo z nestandardnimi oblikami slik strani. Pri 6. koraku lahko v možnosti Mode določate, v kakšnem načinu bo shranjena končna slika (črno-belo, barvno/sivinsko in mešano). Katero možnost boste izbrali bo odvisno od nadaljnje obdelave slik. Za OCR obdelavo v FineReaderju bo morda sivinski način celo boljši od črno-belega. Za pretvorbo v format DjVu pa bo najboljša možnost verjetno črno-bela. Svetujem vam, da pred točko 2. v vodiči izberete nekaj strani in jih obdelate do konca ter se na podlagi rezultatov odločite za najboljši način.

S pregledovalnikom slik preglejte rezultat obdelave in nato s programom GIMP opravite manjše kozmetične popravke (kontrast/svetlost, odpravljanje pack in žigov itd.).

3. OCR IN DjVu

Pri tem koraku se lahko odločite za postopek 3.1 (DjVu) ali za 3.2 (format OCR). Z OCR-jem boste na koncu dobili e-knjigo, ki bo vsebovala dejansko besedilo v elektronski obliki (kot npr. besedilo v Wordu), dokument DjVu pa običajno sestavljajo le močno stisnjene in posebej obdelane slike, primerne za branje.

3.1. PRETVORBA V FORMAT DjVu

DjVu je format za shranjevanje skeniranih dokumentov, še posebej tistih, ki vsebujejo kombinacijo besedila, risb in fotografij. DjVu je alternativa popularnemu formatu PDF. Skenirani dokumenti v formatu DjVu so precej manjše velikosti kot če bi jih hranili v PDF formatu. Razvijalci pravijo, da stran revije povprečno zavzame od 40 do 70 kB, črno-bele strani pa od 15 do 40 kB, v primerjavi z JPEG sliko, ki zasede okrog 500 kB podatkovnega prostora na disku. Če želite kar najbolj enostavno izdelavo e-knjige, ki bo zasedla malo prostora in se bo hitro nalagala, je DjVu verjetno najboljša rešitev.

Izbirate lahko med več programi za pretvorbo v DjVu; trije najbolj zmogljivi so DjVuLibre (zbirka prostih orodij za ukazno vrstico), DjVu Solo (starejši prosti prog., ki ni več v razvoju) in Document Express (plačljiv prog.). Sam se največkrat poslužujem kar programa DjVuLibre ali pa Solo.

3.1.1. DjVu Libre

Kot mi je znano Libre ne podpira neposredne pretvorbe iz formata TIFF v DjVu, zato moramo barvno datoteko TIFF najprej spremeniti v PPM, sivinsko v PGM, črno-belo pa v PBM. Datotek JPG ni potrebno pretvarjati. V Linuxu je pretvorba zelo preprosta s programom ImageMagick oz. z ukazom:
convert slika.tiff slika.ppm
V MS Windows pa je verjetno prosti program Infranview najboljša izbira..

Ko imate datoteke PPM/PBM ali JPG pripravljene, se lahko lotite pretvorbe s sledečim ukazon:

barvne slike: c44 -dpi 400 -slice 72+11+10+10 slika-1.ppm dokument-1.djvu
("-dpi 400" = ločljivost, "- slice 72 ..." = rezine kosov slik za progresivno prikazovanje, "slika-1.ppm" = orig. slika, "dokument-1.djvu" = ciljni dokument pretvorbe. Več info.)
črno-bele slike:
cjb2 -clean slika-1.pbm dokument-1.djvu
("-clean" = odstrani packe, "slika-1.pbm" = orig. slika, "dokument-1.djvu". = ciljni dok. pretvorbe. Več info.)
Preostane vam le še spajanje ustvarjenih datotek .djvu v knjigo z ukazom (vsak dokument morate pripeti knjigi posebe, razen če napišete skripto za avtomatizacijo postopka):
djvm -i knjiga.djvu dokument-1.djvu (Več info.)

3.1.2. DjVu Solo

Solo je nekoliko zastarel Windows (teče tudi na Linuxu preko Wine) program z graf. vmesnikom, vendar zaenkrat še vedno naredi kompatibilne datoteke .djvu.

V Solu lahko odprete tako slikovne datoteke ali kot .djvu datoteke. Če želite ustvariti DjVu knjigo ali posamezne DjVu dokumente, začnete tako da najprej s programom odprete prvo datoteko, nato pa samo pripenjate ostale datoteke za ali pred prvo. Na koncu knjigo shranite kot DjVu.

3.2. OCR OBDELAVA S FINEREADERJEM

Kot sem že povedal, je FineReader orodje za prepoznavanje besedila na slikah in skeniranih dokumentih. Program vam na koncu postopka izpljune bolj ali manj pravilno besedilo v želenem formatu. Natančnost FineReaderja je odvisna tudi od kvalitete skeniranih strani, zato skenirajte knjige v ločljivosti vsaj 300 dpi.

Za najlažjo obdelavo slik s FineReaderjem si oglejte tale video na YouTube, kjer je postopek precej nazorno prikazan. Besedilo lahko nato uredite v bolj berljivo obliko v Word ali OpenOfficeu ter preverite za morebitnimi napakami, tiskarskimi škrati itd. Ko ste zadovoljni z izgledom in obliko knjige, priporočam, da besedilo pretvorite v format PDF, ki bolj stanoviten in prenosljiv kot formati datotek za urejevalnike besedil.

4. PDF

Prost pisarniški paket OpenOffice.org že privzeto omogoča izvoz dokumentov v format PDF. Če uporabljate MS Office, pa lahko dokument pretvorite z eno od brezplačnih spletnih storitev, kot je na primer PDF Converter.

Bolj zahtevne uporabnike bo morda zanimal prost namizno založniški program Scribus, ki tudi omogoča izvoz Scribusovega formata v PDF. Scribus je za oblikovanje besedila to, kar je Gimp ali Photoshop za oblikovanje fotografij. Program je napreden in dokaj zahteven, zato ga tu ne bom obravnaval. Če kdo potrebuje pomoč pri Scribusu, me lahko kontaktira zasebno. Z njim sem naredil že kar nekaj varnostnih kopij knjig in lahko rečem, da izgledajo zelo lično.

ZAKLJUČEK

Pristopov k izdelavi e-knjig je precej. Vsak se verjetno postopka loti malo drugače, zato se tudi nisem odločil za klasičen vodič po korakih, temveč sem le predstavil nekaj pristopov in orodij, ki so zame nepogrešljiva. Morda se boste vprašali, kako sploh izgleda končni izdelek po vsej tej kalvariji? Tukaj si lahko ogledate posnetek zaslona PDF dokumenta ene izmed e-knjig. Precej lepo, kajne? Za konec pa še trije citati o knjigah in branju:

"Televizija se mi zdi zelo poučna. Vsakič, ko jo kdo prižge, se odpravim v drugo sobo in berem knjigo." - Groucho Marx

"Človek, ki ne bere dobrih knjig, nima nobene prednosti pred človekom, ki jih ne more brati." - Mark Twain

"Knjiga mora biti cepin, ki predre zaledenela morja v naši duši." - Franz Kafka

Kdor ne čisti, ni Sloven'c!

2010-04-18T14:34:00.003+02:00

Včeraj sva se s Saro, tako kot vsi ekološko osveščeni Slovenci, udeležila največje, najboljše, najuspešnejše in oh in sploh čistilne akcije v zgodovini naše deželice. Tole sličico na levi strani sem si izposodil iz uradne spletne strani, besedilo pa je plod Sarinega trenutnega navdiha. Če sva s tem užalila kakšno občutljivo dušico ... naj se naslednjič bolj potrudi in udeleži akcije.

V Lescah, kamor sva se prijavila, se je zbralo tako veliko število prostovoljcev, da sva si raje izbrala drugo zbirno mesto v Radovljiški občini — Begunje. Sprva se je vreme držalo bolj kislo, vendar se je kmalu nad Dobrčo in Begunjščico pričelo sramežljivo kazati modro nebo, na naših licih pa dobra volja.

Naša skupina se je odpravila čistiti Drago — da, prav tisto Drago, kjer murke cveto. Najprej sem mislil, da bomo odpadke pobirali predvsem ob cesti, vendar sva slišala govorice, da tudi v tej prelepi dolini ni vse tako idilično kot se na prvi pogled zdi. Velikokrat sem že sopihal s kolesom po dolini navzgor do konca asfaltirane ceste in še naprej, vse do Poljške planine, ampak si nikoli nisem vzel veliko časa za temeljito raziskovanje doline, zato so me na naši čistilni poti presenetile skrite lepote doline, ki jih poznajo predvsem domačini, in na žalost tudi divje smetišče, kjer smo našli cel kup že preraščenih odpadkov (celo avtomobil se je prikazal izpod podrastja). Najprej si zagledal le za dlan velik kos plastične vreče, ko si jo začel vleči ven iz zemlje, pa ji ni bilo konca. Tudi z ostalimi stvarmi je bilo podobno: desetletja stare žice, sodovi, gradbeni material itd..

Med posameznimi odseki so bila tudi območja popolnoma brez smeti, kot da tja še ne bi stopila človeška noga. Drugo večje najdišče je bilo na severovzhodni strani Gradu Kamen. Očitno je visoko obzidje in strmo pobočje pod njim zelo priročno za metanje praznih steklenic vodke, piva in drugih žurerskih potrebščin.

Akcija Očistimo Slovenijo me je pustila polnega pozitivnih vtisov in mi vlila malo več upanja za svetlejšo prihodnost. Skeptiki bodo morda godrnjali, da nismo pobrali čisto vseh smeti in da nam tako ni uspelo očistiti Slovenije v enem dnevu, vendar to ni poanta včerajšnjega dne. Zame je glavno sporočilo akcije to, da je mogoče vzdrževati čisto naravo, če enako misleči ustvarijo kritično maso in vplivajo na ostale zaspance ter da je neumno čakati na državo, da bo čistila za nami medtem ko sami ne bomo storili nič. V pravih skupnih naporih se skriva moč, da spremenimo svet na bolje. Hkrati upam, da je akcija navdihnila ljudi, da bodo tudi sami občasno pobrali kakšen odpadek v naravi in ga vrgli v primeren smetnjak. Jaz namreč že kar nekaj časa ne gobarim več, temveč raje "smetarim" (na sprehodu pobiram smeti).

Fotografiral nisem veliko, ker, po pravici povedano, nisem imel časa. Ker smo bili vsi tako zelo pridni, mi vest preprosto ni dopuščala predolgo držati fotoaparat v rokah. Tistih nekaj fotk je bolj "dokumentarne" kvalitete, a mislim, da pričarajo vsaj kanček včerajšnjega dopoldneva.

Zvečer pa sva se odpeljala v Kranj(sterdam) na "3 +1 žur" z Zaklonišče prepeva za revolucionaren zaključek dneva! Bilo je zakon!

Uvertura v "Očistimo Slovenijo ..."

2010-04-13T12:09:00.000+02:00

Bliža se največja prostovoljna čistilna akcija na sončni strani Alp - "Očistimo Slovenijo v enem dnevu". Če se še niste prijavili, imate še nekaj dni časa, da to storite in naredite nekaj za koristnega za naš planet. Jaz sem že pred nekaj dnevi iz bližnjega gozda privlekel domov dve veliki vrečki pločevink za pivo, zato se ne bojte, da nam bo zmanjkalo dela. Po naravi leži toliko človeške nesnage, da boli srce.

Kot uverturo v čistilno akcijo priporočam ogled oddaje Polnočni klub - Očistimo Slovenijo. Mene je navdušila in mi dala še več zagona in dobre volje!

V zimskem zlatu

2010-02-08T11:31:00.000+01:00

"Sreča kaplje je umreti v reki."
- al-Ghazali

Sonce visi nizko na zahodnem obzorju. Narava je vklenjena v beli objem zime in zdi se, da spokojno spi. Skozi smreke na hribu se žarki lomijo in se kot zlati prah usipajo na tiho žuborečo reko, ki bo nižje, v Dolžanovi soteski, zabučala v vsej svoji mogočnosti ter se čez ogromne balvane in med vrtoglavimi skalnimi stolpi zvalila v utesnjeno tržiško strugo in se mimo polj končno iztekla v Savo. A v tej gorski tihoti je reka apoteoza življenja - odprta žila iz katere se izliva zlata kri, ki v naglici rojevanja hkrati umira v harmoniji z večerno zarjo. Zlato je nesmrtnost, pravi vedski rek, vendar je nesmrtnost snovnega v večnem vračanju, v transmutaciji te temne reke v igro zlatih žarkov na njeni gladini, v pričakovanju nove pomladi v smrtnem snu ledene zime.

Shelfari: spletni knjižni katalog

2010-01-23T14:04:00.003+01:00

Nekateri se pač še vedno ukvarjamo z branjem knjig in zadnjič sem iskal brezplačno orodje s katerim bi imel boljši pregled nad mojo vse večjo knjižno zbirko. Po kratkem iskanju je Google izpljunil Shelfari. To čudo je nekakšen spletni knjižni katalog in socialno omrežje (kot Facebook), kjer uporabniki lahko ustvarijo svojo virtualno knjižno polico z vsemi knjigami, ki so jih prebrali, si jih lastijo, ali pa jih želijo prebrati. Odkrivajo lahko uporabnike s podobnimi okusi za knjige, berejo recenzije in informacije o knjigah, se pridružujejo knjižnim skupinam ipd.

Ker je Shelfari socialno omrežje, večino podatkov o knjigah prispevajo uporabniki sami. Slovenskih knjig v času pisanja tega članka še ni veliko, vendar lahko to spremenimo mi, slovenski člani (slovenska Shelfari skupina). Spletna stran je zelo pregledna, lahka za uporabo in lična. Omogoča t.i. "gradnike" (widgets) ali knjižne poličke, ki jih je mogoče vgraditi v uporabnikovo spletno stran ali blog in tako deliti informacije z obiskovalci. Sistem podpira tudi "značke" (tags) s katerimi lahko knjige razvrščate po kategorijah. In da ne bom govoril v prazno:

To je moj profil: shelfari.com/agapetos

Tako pa izgleda primer gradnika z virtualno knjižno polico:

Shelfari: Book reviews on your book blog

Krhkost

2009-12-31T08:32:00.002+01:00

In tako se začne zadnji dan. Svet ujet v milni mehurček zatopljene razposajenosti lebdi pred mano. V tem trenutku tu, v naslednjem izgine. Kako krhek je naš svet!

Slovenska karikatura #2

2009-12-22T20:17:00.002+01:00

Ejga, zadnč k sm bil z mojo babo na božičnmu koncert, sm ugotovu, da ns je meu velik descov ubute gojzarje, k je bil mrz, a'n. Pol sm pa še dons popone, k sem gojzarje impregnirov na skret, razmišlov, da tist, k nima pr bajt gojzarjov sigurn ni Gorenc. Zato k pr ns u rovtah rabš bl ornk čevl pa vounene zokne, ne tko k pr morostarjh k je sam asfalt. Kurba ejga, zadnč k je tko zahvadv, sm bil kr vesel, da mam dobre gojzarje, gune od alpine, ta ornk!

Pod gorami blaznosti - nekaj misli

2009-12-14T12:17:00.004+01:00

Zadnjič sem se končno lotil branja H. P. Lovecraftove zbirke zgodb. Naletel sem na e-knjigo, ki obsega kar behemotskih 1374 strani. Prva po vrsti je precej dolga novela At the Mountains of Madness, katero imajo mnogi bralci po svetu za Lovecraftov magnum opus—v smislu literarne slogovne dovršenosti, izvirnosti, kot tudi demistifikacije in bolj nadrobnega orisa predhodno nejasne cthulhuovske mitologije. Ali ta nenavadna zgodba res sodi v sam svetovni vrh grozljivih pripovedi? Menim, da ne. Zakaj je temu tako, preberite v nadaljevanju.

Zgodba govori o skupini znanstvenikov, ki se pod okriljem Miskatonske univerze v Massachusettsu odpravi na raziskovanje snežnih planjav Antarktike. Tam s pomočjo napredne prenosne vrtalne naprave naletijo na neobičajne fosilne odtise. Kasneje skupina članov ob vznožju gorovja odkrije podzemno jamo, kjer najdejo dobro ohranjena podolgovata pokončna bitja s krili, zvezdasto glavo in lovkami. Ko glavni del odprave izgubi stik z raziskovalci pod gorami, se preostali člani vkrcajo na letalo in poletijo proti vrtalni postaji. Ko pristanejo v kampu, je le ta popolnoma razdejan, raziskovalci in vlečni psi so razmesarjeni. Čudni primerki bitij, skupaj z enim članom odprave, psom in nekaj kosi opreme, so pogrešani. Vodja odprave sumi, da so priča posledicam upora ali pa norosti. Dyer in Danforth, glavna junaka zgodbe, z letalom poletita nad sledmi sani, ki vodijo visoko v gorovje in čez greben v neznano, kjer odkrijeta ogromno starodavno mesto nečloveškega izvora. Zgodbe iz hieroglifov na stenah mesta govorijo o vzponu in padcu skrivnostnega kraljestva tuje vrste. Ko je že prepozno, naivna znanstvenika spoznata, da primerki odkritih bitij niso bili mrtvi, temveč so jih raziskovalci prebudili iz dolgega mirovanja v ledenih grobnicah. Se bosta junaka rešila ali pa ju bo pogubilo starodavno zlo ledene celine?

Povzetek obljublja kvalitetno napisano pripoved in potencialni bralec bi se lahko vprašal, kaj je potem sploh narobe s to novelo? Pravzaprav nič drugega kot občasno šibko pisanje, prisotno tudi v ostalih avtorjevih delih.

Lovecraft je bil namreč čuden ptič in to se odraža tudi v njegovih zgodbah. Imel je težko življenje. Kot otrok je bil veliko bolan in zato niti osnovne šole ni zaključil, a se je kljub temu samoizobraževal. Bil je čudežni deček, ki je pri treh letih recitiral poezijo in pri šestih samostojno pisal svoje pesmi—vendar je živel v vakumu, v svojem svetu, izoliran pred družbenimi stiki, ki jih je večinoma ohranjal le z dopisovanjem. Oba njegova starša sta končala v umobolnici. Slaven je postal šele po smrti in večino svojega bednega obstoja je preživel v revščini, lakoti in samoti.

Vsa ta neizmerna teža pisateljevega življenja boleče seva skozi besede njegovih zgodb. V njegovih delih je pogosto prisotno neko kozmično zlo, ki grozi, da bo pogubilo človeštvo. Če me spomin ne vara, v At the Mountains of Madness ni niti enega stavka, ki bi bil pravi dialog. Za to boleznijo ne trpi le ta novela, temveč skoraj vsa njegova dela. Lovecraft je napisal skupno manj kot pettisoč besed dialoga (to je zelo malo!), kar sploh ni čudno glede na to, da ni vedel, kako se ljudje pogovarjajo. At the Mountains v odsotnosti premega govora deluje zelo monolitno in okorno; potreboval sem precej časa, da sem se zatopil v zgodbo. Po končanih branjih sem bil skoraj izmučen od nenehnega pripovednega sloga in imel sem občutek, da izvajam vaje za koncentracijo.

Razvijanje likov. G. Lovecraft, kaj že to pomeni? Osebe v zgodbi so povsem nezanimive; delujejo kot vijaki, ki držijo skupaj težke podrobno poslikane plošče. Liki delujejo pretirano samostojno, kot da bi obstajali v samosvojih vesoljih in bi imeli stike z ostalimi le skozi debela okna. Zdi se, da so v Lovecraftovih zgodbah ljudje nevredni črvi, hrana za kozmično Zlo, ki je ni potrebno pretirano razvijati. Dyer in Danforth sta v tej luči duhova, ki tavata po starodavnih hodnikih. Kot bralcu mi je bilo povsem vseeno ali umreta ali preživita, saj je bila cela zgodba osredotočena na preteče vzdušje in na arheološke opise.

Drug element Lovecraftovega nepoznavanja človeške narave, ki štrli iz zgodbe, je čudna, celo absurdna logika. Zgodba je napisana kot svarilo naslednji odpravi (in človeštvu), naj se ne odpravi na Antarktiko, saj jih tam čaka poguba. Prvotna odprava je bila popolna polomija, pomešana z izjemnimi odkritji in masakrom. O mnogih dogodkih so člani odprave poročali preko radijskih zvez, kar pomeni da je zanje vedel svet. Vsak, ki ne živi v nepredušni sobi, ve, da smo ljudje radovedna bitja. To pomeni, da so takšna svarila, prepletena z vabečimi in fantastičnimi opisi, vse prej kot svarila. Psihologija 101.

Potem imamo še druge absurde. Pisatelj na eni strani govori o neizrekljivo grozljivemu bitju, o pošasti onstran zmožnosti opisa, nato pa na naslednji strani beremo dolg in nadroben opise v pesniškemu jeziku in znanstvene analize. Tudi fizikalni zakoni so občasno sila čudni: glavna junaka se normalno gibata in dihata na gorovju, ki je višje od Himalaje. Avion lahko brez težav leti nad najvišjimi vrhovi, kljub temu, da veter vleče kot hudič. Vse to je zgodbi dalo čuden priokus in me metalo iz zatopljenosti. Ne vem po kakšnem merilu uvrščajo Lovecraftove zgodbe med sam vrh strašljive fikcije.

Da ne bo pomote: Lovecraft je izjemen opisovalec. Opisi pokrajine Antarktike so naravnost dih jemajoči in njegov občutek za podrobnosti je občudovanja vreden. Vzdušje zgodbe je tako prepojeno s pristno srhljivo mitičnostjo, da sem pogosto imel občutek branja resničnih opisov navdušenega arheologa, ki je odkril izgubljeno civilizacijo. A treba je reči bobu bob in priznati, da mogočni pisatelj ni tako popoln kot nekateri trdijo.

Če bi Lovecraft živel in ne životaril v vakuumu, če bi se gibal v literarnih krogih in občasno dobil kakšen namig o pisanju, če bi vedel, kako pravi ljudje delujejo—takrat bi postal izjemen pisatelj. Bil je le dober ustvarjalec strašljivega vzdušja in zelo kratkih zgodb, ki ne temeljijo na človeških likih, ampak na vzdušju. Nič več. Zares škoda.

Novembrska sanjarjenja na Kriški gori

2009-12-02T19:00:00.004+01:00

Bil je 21. november zjutraj. Doma sem v nahrbtnik trpal termovelur, vetrovko, rokavice, kapo in vročo cedevito v termo čutari. Po koledarju sodeč bi moralo biti kar hladno, še posebej v hribih, sem si mislil. Ko mi je v Tržiču Sara prikorakala nasproti nasproti, je bilo po nahrbtniku sodeč jasno, da sva si delila podobne predstave o jeseni v gorah. Močno sonce, oster zrak in, mogoče, ledeni veter, ki vleče iz doline čez vršace. Od naštetega je bilo le močno sonce. Močno sonce, brezvetrje in temperatura zraka, ki se je dvignila do 16 °C. Slepec bi gotovo mislil, da se meseca maja sprehaja nekje po gozdu. Po desetih minutah hoje sva s sebe vlekla vetrovki, čez nekaj deset višinskih metrov pa nama je postalo jasno, da je čas za kratke rokave (in tudi kratke hlače, če bi jih imela s sabo). Tako toplega konca novembra ne pomnim. Lansko leto je bil za Sarin rojstni dan sneg, tokrat pa vreme za kopalke in martinčkanje. Na glavo obrnjen svet. A kaj bi se pritoževal. Bilo nama je lepo. Stopala sva v gorski svet ter se, kot bi rekel Nietzsche, smejala namišljenim tragedijam dolinskih ljudi.

Pot je bila odeta v šelestečo odejo listja. Skozi krošnje iglavcev in golih bukev so pronicali topli sončni žarki in na tla risali tigraste vzorce tisočerih oblik. Občasno naju je prehitel planinec ali nama nasproti zdrvel gorski tekač, midva pa sva se po polžje premikala, kot da čas za naju ne obstaja. Skozi oči, nos in ušesa sva v dušo vpijala gorske lepote. Besede so bile odveč. Vedela sva, da nama Narava govori brez posredovanja razuma. Vsak v svojem ritmu hoje sva uživala lepote jutra in se veselila dobro izkoriščenega dneva.

Ustavil sem se in čakal, da me Sara dohiti. Ko se je dihanje umirilo, sem v tišini zaslišal šepetanje mogočnega viharnika. Vabil me je, naj se mu približam. K stoletnemu deblu sem prislonil lice in bral njegove brazde. Pripovedovale so mi o divjih nevihtah, ki so bile ruvale njegove brate in sestre in pustile njega stati kot opomin surove mogočnosti Narave. Minevala so desetletja, prišla je tiha zima in nato ščebet ptic pomladi ter dolgi vroči poletni večeri. Vedno znova, v neprekinjenih ciklih kozmičnega plesa. Razbiral sem zgodbe o neštetih človeških mravljah; njihovi pogledi so bili usmerjeni k tlom. Slepi so bili za njegovo lepoto. Zaripli rinejo v hrib in ne vedo, da obstajamo. Šele ko hlepijo po našem mesu, se nam približajo z motornimi žagami in sekirami, mi je govoril modri velikan. Nisem vedel, kaj bi mu odgovoril, a v srcu sem se sramoval svojega človeškega porekla.

Skozi mrežo golih vej so se sramežljivo kazali zasneženi vrhovi triglavskega pogorja. Na obzorju so plavali kot oddaljena fatamorgana. S pogledom sem jih tipal in obujala spomine na pretekle izlete in potiho koval nove načrte. Spomin, ki nikakor noče zamreti, mi naslika marš čez celoten greben, ki se razteza nad Pokljuko, od Debele peči vse do Viševnika, Malega Draškega vrha in še naprej. Kako sva se potem nazaj grede mimo vojašnice vlekla peš čez celo Rudno polje do avta! Sari je šlo od prehojenih kilometrov že kar malo na jok, jaz pa sem hodil kot zombi ob cesti in odšteval ovinke. Še nikoli poprej nisem bil tako vesel pogleda na našo modro petko in še nikoli prej me niso tako bolele noge. Bila sva kot borca, ki sta se vračala iz fronte. Morda bi kdo rekel: "Zakaj pa potem spet rineš gor? Zdaj vidiš, da gora res ni nora." Res, vidim, da gora ni nora, kot tudi jaz nisem. Le zaljubil sem se vanje in ne morem več živeti brez njih, četudi končam svojo pot na gori.

Grizljanje trpkih brinovih jagod, posedanje na ostrih šopih gorskih trav in nastavljanje toplemu jesenskemu soncu, ki nama je počasi lezlo skozi kožo in grelo kosti. Pod nama so se razprostirali karo vzorci polj, drobne ceste in poti do človeških mravljišč in onstran, kamor pogled ne seže. V gorah sem dolino vedno opazoval nekoliko ravnodušno, kot da ne bi bil planinec, temveč "dolinec", ki se iz neke nuje odpravlja v nižave in mu srce vedno zapoje od sreče, ko se vrača nazaj domov.

Stopala sva skozi drugi pas gozda. Bukve na oranžni preprogi listja so se bohotile vsepovsod, nekatere pokončne, kot da bi jih narisal z ravnilom, druge zgrbančene in ovite okrog niča. Družine mogočnih dreves so naju tako očarale, da nama je korak zastal in sva kot začarana zrla v pravljični gozd. Sanjarjenje je odsekala temna lisa, ki je švignila mimo naju in se skrila za široko bukev s tremi razvejanimi debli. Ko sem naredil nekaj korakov proti drevesu, se je izza debla zaslišalo glasno pihanje in sikanje. Sara je stala nekaj korakov za mano s prižganim fotoaparatom v rokah. Mislil sem, da sva pot prekrižala kakšnemu risu ali divji gozdni mački, ki je sedaj jezno godrnjala in skušala odgnati vsiljivca. Radovednost me je silila naprej in nevede sem stopal vstran, da bi dobil boljši pogled na zverino. S kotičkom očesa sem zaznal zabrisano gibanje na drugem deblu kot sem pričakoval. Zver je v stotinki sekunde zapustila varno zavetje stare bukve in prhnila proti meni. Vse se je začelo odvijati s svetlobno hitrostjo. Adrenalin mi je preplavil telo in srce je zabilo v norem ritmu. Nevidna roka me vrgla vznak in z vso težo sem pristal v mehki listnati odeji. Iz mojih ust se je izvil osupel vzdih in bolj presenečen kot v strahu sem otrpnil, ko se je pred mano pojavil ne ris, temveč ... zrcalna slika samega sebe. Moj um je divjal in iskal najbližjo logično razlago. Sem z glavo udaril v korenino in sem nezavesten? Je v brinovih jagoda, ki sva jih prej žvečila, kakšna čudna psihotropna snov? Me je zapustila pamet? Prikazen je vzvalovila in začela spreminjati obliko. Poteze mojega dvojnika so postajale vse bolj groteskne in popačene. Udi so se daljšali in oblačila so se topila v čudno temno kožo. Čez nekaj trenutkov je pred mano stalo fantastično bitje onstran najbolj brezumnih sanj.

Na prvi pogled je imel človeško postavo, a natančnejši ogled je razkril vse kaj drugega kot človečnjaka. Valoviti dolgi temni lasje so bili prepleteni z drobnimi vejicami in listjem. Bil je temnejše polti in njegova koža je spominjala na fino lubje z vzorci svetlejših lišajev. Izpod namrščenega čela in gostih obrvi sta žarela dva zublja, ki sta nepremično strmela vame in brala moje misli. Ukrivljen orlovski nos in dolga košata brada sta obrazu pričarala demonski pridih. Njegovi skrivenčeni roki, podobni močnim vejam, sta segali proti meni in preučevali moj obraz z dolgimi črnimi kremplji. Verjetno je bila prikazen prav tako presenečena kot jaz. Čokato telo, sedaj nekoliko manjše rasti kot jaz, je bilo oblečeno v gosto raščen mah, izpod katerega se je občasno prikazala zaplata gole kože. Spomnil sem se na odstavek o gozdnem varuhu iz neke zaprašene knjige o slovanski mitologiji, ki pripoveduje o lešiju, mogočnemu gospodarju gozdov, zveri in ptic. Demon je polglasno godrnjal in brundal v govorici gozda, ki se je mojim človeškim ušesom zdela kot jezik iz časov, ko je bil človek na milost in nemilost prepuščen silam narave. V njegovem raskavem glasu je bilo nekaj ne povsem tujega, nekaj, kar sem kot človek sodobnega sveta davno izgubil.

Iz transa me je zbudila ostra bolečina, ko me je lešij zgrabil za rame in mi v kožo zasadil svoje kremplje. Glavo je vrgel vznak in iz grla se mu je izvil divji krik. Njegove oči so vzplamtele kot kresna ognja. Pognal se je visoko v zrak, se odrinil od bližnjega drevesa in kot orkan odvihral čez hrib globlje v gozd ter za sabo puščal vrtince rumenega listja in v meni razdejanje.

Prizor z vrha gore me je spomnil na nepredirne množice kolonij arktičnih ptic. Ščebet gledalcev, navdušeno tekanje in lajež psov. Tla, prekrita s pisanimi vrvicami in jadri, ki so v kratkih presledkih vršala v brezmadežno modrino neba in nadobudne jadralne padalce na nevidni zračni preprogi spuščala v dolino daleč spodaj. Tisti, bolj izkušeni, so vzletali iz druge jase, kjer jih je močnejši vzgonski veter dvignil nad greben blizu Tolstega vrha, od tam pa so kot krokarji nizko krožili nad kočo in vzbujali navdušene komentarje planincev. Sara in jaz sva se raje kot da bi posedala na obleganih klopeh ulegla v mehko suho travo in listje ter se predala toplemu soncu in sanjarjenju. V meni se je zopet prebudila mladostniška želja po letenju, ki se je rodila visoko nad martuljškimi gorami, kjer nas je neutrudno obletaval zmajar in mi buril že tako živo domišljijo. Ob tej poplavi letalcev na Kriški gori sem si prisegel, da bom tudi jaz nekoč kot orel letel nad mogočnimi gorami.

Sonce je počasi tonilo proti proti zahodu in jesensko toplino je zamenjal večerni hlad. Kljub temu nama je bilo težko vstati iz mehke listnate postelje, vedoč da se bova morala spustiti nazaj v dolino. Ves živžav, ki je čez dan polnil okolico, je postopoma obmolknil. Celo najbolj vztrajna, a razredčena gruča planincev na klopeh pred kočo, se je raje predala tišini in opazovanju večerne narave. Ko sva stopala mimo vzletne točke, o padalcih ni bilo več sledu, le pisan trak na palici je frfotal in kazal smer vetra. V daljavi je nebo ponosno prebadal Storžič in Sari vzbujal hrepenenje po vzponu skozi Žrelo—a ne še tako kmalu; tedaj naju je čakal le še spust tja dol ...

... skozi bukovje v morje meglic, ki so kakor čarobne koprene ločevale vsakdanji svet nižinskih ljudi od gorskega kraljestva. Višje ležeči oblaki so se stapljali z obzorjem in postajali pastelno rumene zavese med temnimi vrhovi grebenov, ki so prebadali dolinsko meglo, in modrim platnom večernega neba. Visoko nad nama je luna sramežljiva kazala prve poteze svojega bledega obraza. Tako polna sva bila doživetij, tako zasičena čustvi, da sva s soncem tudi midva tonila vse nižje v somrak.

Vsak barvni odtenek se je tisočkrat ojačal. Umirajoča ognjena krogla je v svojih poslednjih vzdihih zažigala nasproti ležeče gore v eksplozijo umazanih dimno rdečih barv in v nebo streljala dolge ostre žarke, ki so prebadali temnosivo morje pod nama. Triglav, Rjavina, Škrlatica ... vsi so na horizontu kipeli v nebo kot razsvetljeni velikani s plamtečimi aurami. Romantični sončni zahodi ob morju? Pozabite nanje! Videl sem jih na stotine in niti eden se ni mogel primerjati z apokaliptičnim žarom umirajoče zvezde tistega novembrskega večera. Stoječ na skalni poti, tik nad gozdno mejo, sem se počutil majhnega, tako drobnega in prevzetega, da bi me ta divja lepota narave lahko posrkala vase, kjer bi raztopljen v njeni biti vstopil v tiho nirvano in lebdel izpolnjen v večno žareči praznini.

Pojemajoča večerna zarja naju je stresla nazaj v trenutek in opomnila, da je edina večnost tega sveta reka nenehnih sprememb, proces propada in preporoda. S tem spoznanjem v srcu sva zakorakala v vse globlji mrak in končala najina novembrska sanjarjenja na Kriški gori.

Blogerski bralni seznam 2009

2009-11-06T13:00:00.001+01:00

Novembrska deževna refleksija o blogih, ki jih v letu 2009 vestno spremljam. Pišem v sedanjiku, da ne bo kdo rekel, da že sedaj premlevam klišejske decembrske letne preglede ali pa depresivne januarske načrte v slogu Letos bo pa druga pesem pela. Ta prispevek posvečam blogerskim sotrpinom, ki me s svojim pisanjem zabavajo, navdihujejo ali kako drugače vznemirjajo sive celice. Mogoče boš tudi ti, bralec, v tej ropotarnici našel kaj zase.

Razmišljanje prakristjana
Če bi bil papež, bi blog označil za seme zla, avtorje pa obsodil na večno kopel v ognjenem jezeru spodaj, v kleti. Ker nisem papež... se je blog znašel na tem seznamu. Kljubovalno, izzivalno, svobodomiselno in argumentirano pisanje se pretaka po žilah blogerskih prakristjanov. Seciranje katoliške cerkve in drugih podobnih ustanov je na seznamu opravil vsak mesec, drugi prispevki pa se spogledujejo s krščansko duhovnostjo v prvobitni obliki, kot jo je učil Jezus. Edini krščansko obarvani blog, ki ga z zanimanjem spremljam iz zelo preprostega razloga: ta spletnik me ne pusti ravnodušnega.

Vegan Yum-Yum
"Njam njam" kuharski recepti za tiste, ki so prepričani, da je prehranjevanje z živalsko hrano v 21. stoletju barbarsko in nepotrebno. Blog je zelenjavno orožje v boju z mesojedimi godrnjači, ki trdijo, da je brezmesna prehrana dolgočasna, nezdrava in nenasitna. Eden takih je (bil) tudi moj oče - zapriseženi mesojed - vendar je podlegel pod okusno barvitostjo Lolinih receptov v moji izvedbi. Komur se ob čudovitih fotografijah jedi na Vegan Yum-Yumu ne cedijo sline, naj se vpraša ali je z njim kaj narobe?

Sonata Photographica
...ali "Olki" po domače. Stric Olki je res pravi mojster naravoslovne fotografije. Tudi ko objave pospremi s svojimi razmišljanji, v njegovih besedah najdem del sebe. To je tisti del, ki čuti brezpogojno ljubezen in spoštovanje do Matere Narave. Ko gledam Olkijeve fotografije, tudi mene zasrbijo prsti, da bi gledal svet skozi fotografski objektiv in občasno pritisnil na sprožilec.

Thea Sinensis
Če bi Cankar živel v današnjem času, bi zahajal v ljubljansko čajnico Cha, srkal pravi čaj, prebiral blog Thea Sinensis in napisal črtico Skodelica čaja, kjer bi se razpisal o krivici, ki jo je storil svoji materi, ko je zahteval naj mu prinese darjeeling Namring FTGFOP1 Upper Estate, a so si doma, zaradi recesije, komaj lahko privoščili ruski črni čaj v vrečkah. TS je verjetno prvi slovenski čajni blog, otrok nekaterih članov Foruma ljubiteljev čaja. Kljub temu, da ni med najbolj aktivnimi v slovenski blogosferi, nove objave odtehtajo čakanje.

Fiat Lux!
Luka je moj dolgoletni prijatelj, vendar se zadnje čase bolj poredko srečava na štiri oči - pač, življenje prinese svoje - zato pa redno spremljam njegove dogodivščine preko bloga. Še enkrat preberem zadnji stavek in se zamislim: nam je splet prinesel sterilna virtualna prijateljstva? Luka, če bereš te vrstice, se ob priliki oglasi na čaju ali kavi. Včasih je rad pisal o bolj duhovno-filozofskih temah, dandanes pa vse bolj pogosto naokoli vandra s fotoaparatom in občasno popopra svoj blog z upravičeno kritiko.

Fotografski in plezalni grifi
Redni bralci slovenske izdaje revije National Geographic so mogoče opazili čudovite fotografije Urbana Goloba v člankih Vas, ki živi po svoje in Nekoč je bil Triglavski ledenik. Urban je velik poznavalec alpinizma in gorniške zgodovine, kar je razvidno iz njegovih pogostih prispevkov. Menim, da bi njegov blog gotovo razveselil slehernega ljubitelja gora.

Go Drink Tea
Budistični zen koani za vsakdanjo rabo, pravi podnaslov, jaz pa pravim, da le za tiste, ki jih ni strah možganske akrobatike in nelogičnega razmišljanja. Avtor bralcem streže s široko paleto koanov za vsako priložnost. Nekateri so lahkotni, drugi pa prekleto trdi orehi, ki ne predajo svojih resnic zlahka. Običajno na koncu doda še razlago koana, vendar tu leži past. Kdor išče takojšnje rešitve teh zagonetk, goljufa samega sebe, saj se mu satori spolzko izmika.

Sem koga izpustil? Sem. Aljažek, tudi ti bi se znašel na tem seznamu, če ne bi bil tvoj blog kot reka ponikalnica. Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš.

--------
P. S. To je prvi prispevek na tem blogu, ki sem ga trudoma napisal na desetprstni slepo-tipkarski način. Plosk, plosk zame!

Slovenska karikatura #1

2009-11-06T13:00:00.000+01:00

Nedelja, dan ko se vsak pravi Kranjec namesti v udobno rutino. Čas: poldne, sveta ura ko družina zbrana sedi okrog kuhinjske mize. Iz krožnika se kadi vroča goveja juha, glavno jed pa sestavljajo "tenstan" krompir in goveji zrezek. Za prilogo so servirane stokrat prežvečene debate ali pa še bolj mučna odsotnost komunikacije ob zvokih srebanja kadavrove juhe. Na radiu se vrtijo osmrtnice.

Vsako nedeljo enako. Bog ne daj, da bi bilo drugače. Takoj bi zaplamtel ogenj v strehi. Zakaj bi se ozirali drugam in iskali eksotiko, ko pa je v naši mali deželici toliko neobičajno običajnih obredov?

Blog Action Day '09: Podnebne spremembe

2009-10-15T12:00:00.000+02:00

V izobraževalnih člankih o problemu podnebnih sprememb in globalnega segrevanja je bilo prelitega že toliko črnila, da se mi zdi nesmiselno izumljati toplo vodo in ta zapis zapolniti z nekimi splošnimi informacijami, ki jih lahko vsakdo izbrska na Wikipediji (globalno segrevanje) ali pa na strani ARSO, kjer so se potrudili in problematiko predstavili na poljuden in razumljiv način. Kdor še ni slišal, da izpust toplogrednih plinov in drugo onesnaževanje pomeni kopanje groba za našo drago Zemljo, je pač butec. Tu ni dileme. In očitno je nrav butcev taka, da se jim ne da dopovedati ničesar v njihovi samozadostnosti in življenju v škatlicah, kjer so nepredušno zaprti in slepi za rane in brazgotine, ki jih človek povzroča temu ubogemu planetu.

Včasih, ko se popoldne odpravim na sprehod v bližnji gozd in me očara lahkotna popolnost naravne harmonije, se mi v misli prikrade črv, ki ki vrta in v um zasadi seme dvoma; ali je mogočna Mati Narava v svojem stvarstvu napravila eno samo napako, ko je ustvarila človeka - (samo)destruktivno bitje, ki brezglavo tepta vse pred sabo, arogantno prepričan v svojo superiornost? Vedno znova me preseneča, ne inteligentnost(?), temveč brezmejna človeška neumnost! Za trenutek se ustavite, prenehajte bezljati, in se kritično ozrite na družbo v kateri živite? Je to tisti človek, ki naj bi bil tako superioren drugim oblikam življenja? Kaj nam pomaga vsa sodobna tehnika, sposobnost uporabljanja orodja in jezika? Kaj nam pomagajo veliki umetniki, filozofi, psihologi, Einsteini...? Kaj nam pomagajo ti "blogerski akcijski dnevi", ko pa bodo številni zapisi le hitro pozabljenje lamentacije brez teže, pisci pa zapadli nazaj v lenobno spanje? Kaj nam vse to pomaga, če pa smo pozabili živeti v sozvočju z Naravo, če se človeška žival počuti odtujeno od Narave? Naša arogantnost ni veličastna, temveč pomilovanja vredna.

Globalno segrevanje je le ena od trenutno najbolj popularnih okoljevarstvenih tematik, a tudi drugi globalni problemi niso nič manj v nebo kričeči. Onesnaženje vode in vodnih virov, prsti, onesnaževanje s hrupom, z radioaktivnim sevanjem, svetlobno in vizuelno onesnaženje, in nenazadnje, osebno onesnaženje s slabim življenjskim slogom. Vse to in mnogo drugega tvori mrežo človeških dejavnikov, ki vplivajo na okolje. Le redko kdo upa v javnosti na glas govoriti o prenaseljenosti, o veliki tabu temi, saj je v bistvu ena izmed temeljnih človekovih pravic razplod, kajne? Človek hkrati skrbi tudi za varovanje narave tako, da vsako leto odstreli živali, ki so se "preveč" namnožile. Kakšna hinavska dvoličnost! Mi, ljudje, smo v resnici tisti, ki smo se preveč namnožili in posegamo v življenjski prostor drugih bitij. (Upam, da to bere kakšna mlada mamica, ki ima v načrtu še par otrok več! Množimo se, Slovenci! Naj bo naše ime Legija, kajti mnogo nas bo!) Iz trenutka v trenutek se človeško prebivalstvo širi kot bolezen Zemlje. Prav res smo rak tega planeta - trošimo, uničujemo, onesnažujemo, pobijamo in za sabo puščamo opustošenje... Zakaj ne bi kot okoljevarstveni ukrep sprejeli drastično zmanjšanje prebivalstva?

Morda res zvenim kot največji mizantrop, a vedno težje stopam čez naše človeško sranje. Srce me boli, ko gledam brezglavi kapitalizem in potrošništvo, ki vse vidita le skozi prizmo denarja in izkoriščanja naravnih virov. Kakšni "naravni viri" neki? Zdi se mi, da je okoljevarstvo pogosto le Sizifovo delo peščice. Šele ko bomo dojeli, da so živali in rastline naši bratje in sestre (in ne naravni viri), ko bomo doumeli, da nismo ločeni in večvredni od Narave, bo posijal žarek upanja za Njeno ohranitev.

Mislim, da je angleški pesnik, Lord Byron, razumel, kaj pomeni biti v stiku z Naravo, ko je zapisal...

Jaz nisem sam svoj svet, temveč sem del
stvari okoli mene; duh zaznava
mi gore kot naslado, a kot gnev
in muko hrup človeških mest...

Mar niso gore, val, nebo del mene
in moje duše kot jaz njihov del?
Kaj mi srce ne vriska od vznesene
strasti do njih? Naj bi ne bil vesel
teh čustev in vse hudo rad trpel
namesto da bi moral jih zgubiti
in pasti v hladno topoumnost rev,
ki so pogledi jim le v tla zariti
in ki se misli jim ne drznejo iskriti?

- Lord Byron, odlomki iz Romanje grofiča Harolda

Katera ptica je to?

2009-08-24T16:38:00.001+02:00

Pred nekaj minutami sta na električno žico pristali dve (zame) nenavadni ptici. Prvič v življenju sem videl kaj takega, še posebej zanimive pa so bile njune noge, ki so jih krasila dolga bela peresa. Malo sem že brskal po spletu, vendar nisem našel nič uporabnega. Malce me spominjata na neke vrste goloba, vendar nisem prepričan, ker sta se mi zdeli malce preveliki. Če se kdo od obiskovalcev spozna na ornitologijo, bi ga prosil za pomoč.

(Klikni na sliko za povečavo)

Plinky - blogerske teme za sušna obdobja

2009-06-09T16:13:00.001+02:00

Pojav bloganja, ki je verjetno skoraj popolnoma nadomestilo pisanje klasičnih dnevnikov, je neizogibno rodilo tudi t.i. "blogersko blokado", nekakšno kiber različico pisateljem dobro znane pisateljske blokade. Ne verjamete? Odpravite se v Google in vtipkajte iskalni niz "blogger's block" in se čudite številu zadetkov. Jasonu Shellenu, enemu izmed izvirnih članov moštva pri storitvi Blogger, se je porodila izvirna zamisel za odpravljanje blogerske blokade in nastala je storitev Plinky, ki temelji na dejstvu, da številni uporabniki spleta radi izpolnjujejo razne vprašalnike in kvize. To je več kot očitno na Facebooku. Plinky uporabniku vsak dan postreže z novim vprašanjem, na katerega lahko registrirani uporabniki odgovarjajo kar na spletni strani Plinky, ki samodejno objavi odgovore na uporabnikovemu blogu, Facebooku, Twitterju ali drugi storitvi, lahko pa zapis v svoj blog dodate tudi "ročno". V odgovore lahko vstavljate tako slike in zemljevide kot tudi druge medijske vsebine, pač odvisno od vprašanja. Uporabniki Plinkyja lahko tudi sami predlagajo nove teme in vprašanja in tako bogatijo vse večji nabor tem za blogersko udejstvovanje.

Škoda je, da Plinky zaenkrat podpira le angleški jezik. Upam, da bodo na portalu sčasoma nastale tudi lokalne Plinky skupnosti, ki bodo blogerju servirale ideje v njegovemu jeziku. Vsi pač nismo tako "kul", da blogamo kar v angleščini in še vedno trmasto vztrajamo pri pisanju v materinščini. Plinky sem nekajkrat že uporabil za nove prispevke tega bloga, vendar se nisem držal vprašanja kot pijanec plota, temveč sem si tematiko zastavil malce širše. Druga stvar, ki me malce moti je obilica trivialnih vprašanja. Mogoče gre pri meni res že za "poklicno deformiranost", vendar se težko prisilim k pisanju prispevka z naslovom: Tvoj najljubši kotiček za opazovanje ljudi je? Če nameravate uporabljat Plinky, meni na ljubo prispevajte kakšno malce bolj globokoumno tematiko.

Zdaj pa na delo. Če nimate ideje o čem bi pisali, navalite na Plinky! Lahko pa se držite tudi reka, ki pravi, da pametni molčijo.

Pot v svetlobo

2009-06-04T12:54:00.000+02:00

©2008, agapetos

"...The light of truth outshines
The light of the sun
Open your eyes
Look straight into the light"
- Fields of the Nephilim

Tabela hrane za morske prašičke

2009-06-01T15:31:00.000+02:00

S prihodom mojih dveh kosmatincev sem se precej temeljito poglobil v vse vidike življenja morskih prašičkov. Še dandanes v Sloveniji vlada zmotno prepričanje, da so morski prašički zelo primerne "začetniške" živali za otroke. Po lastnih izkušnjah in po preučevanju literature menim, da takšno prepričanje ne bi moglo biti dlje od resnice! Morski prašički so zelo občutljiva bitja, ki imajo cel kup svojevrstnih značilnosti, prehranjevalnih navad in potencialnih bolezni. Vrh tega so tudi zelo družabna bitja, saj v naravi živijo v tropih, zato se v osami tesne kletke počutijo zelo neprijetno. Zdrava prehrana je eden najpomembnejših načinov ohranjanja zdravja, zato sem že nekaj časa nazaj zase sestavil tabelo, ki vsebuje hranilne vrednosti hrane in pogostost hranjenja. V duhu altruizma jo ponujam tudi ostalim lastnikom morskih prašičkov v upanju, da jim bodo informacije prišle prav.

Tabela hrane za morske prašičke

Pa še dve zelo kvalitetni spletni strani o negi in zdravju m. prašičkov, ki bi jih moral poznati vsak lastnik teh kosmatincev:

Guinea Lynx - zdravstveni in negovalni vodič za morske prašičke. Portal ima tudi forum, kjer sodelujejo tudi veterinarji, specializirani za morske prašičke.
Cavy Cages - portal kjer dobite vse napotke in informacije o kletkah in oskrbi m. prašičkov. Stran vsebuje tudi odličen in zelo aktiven forum.

24ur.com se spreminja v erotični portal

2009-05-14T10:00:00.000+02:00

Danes zjutraj me je na iGoogle zavihku z novicami čakal zanimiv pogled na vir z novicami iz portala 24ur.com. Že prej nisem imel ravno dobrega mnenja o tem portalu, ki na vlaku smrti drvi v izključno tabloidne vode. Zaradi prisotnosti kvazinovinarstva, pretiravanja v tradicionalnem indijskem slogu in poplave reklamnih pasic, se na lov za novicami raje odpravim drugam. Povsem jasno mi je, da v današnjem času neizprosnega kapitalizma ni mogoče živeti od usmiljenja in da se senzacije, rumeni tisk in seks prodajajo za med. Tega se še kako dobro zaveda tudi uredništvo portala 24kur, ki je očitno agresivno začelo porivati erotične vsebine na naslovnico portala (slika zgornjega seznama novic je namreč RSS vir naslovnice); verjetno njihov namen ni pretirano humanitarne in izobraževalne narave. Ob tem se mi postavlja (zame) zanimivo vprašanje: ali smo Slovenci res tako obupani in seksualno zavrti, da potrebujemo poplavo erotičnih vsebin na najbolj obiskanem novičarskem portalu v Sloveniji? Ali kdo, ki da kaj nase in ki ima v glavi še kakšno sivo celico, sploh še jemlje resno 24kur.com? Jaz jih že dolgo časa ne.

Kaj delate za ohranjanje okolja?

2009-04-12T15:17:00.001+02:00

Včasih na spletni storitvi Plinky dobim kakšno idejo za novo objavo na blogu. Ena takih je tudi tale. O tem sem pravzaprav že pisal v prispevku Recikliram, torej sem, vendar se mi zdi, da nikoli ni preveč govora o varovanju okolja. Kaj torej delam, da zmanjšujem svoj ekološki odtis?

Gospodinjske odpadke ločujem in jih odlagam na zbirališča z zabojniki za recikliranje.
Na sprehodih v naravi pobiram smeti ob poti.
Varčujem z vodo.
Varčujem z elektriko in uporabljam varčne žarnice in el. naprave razreda A.
Prehranjujem se z vegansko/vegetarijansko prehrano.
Na cesti ne divjam z avtom in poskušam voziti tako, da varčujem z gorivom.
Če ne dežuje in če nimam namena kupiti cel kup stvari, grem v trgovino s kolesom.
Kupujem okolju čim bolj prijazne izdelke in varčujem pri uporabi tistih, ki niso.
Širim informacije in se izobražujem o ekologiji.

Če nimate ideje o čem bi pisali na svojem blogu, napišite prispevek o vašem eko odtisu.

P.S. Ker bo jutri toplo in sončno vreme, grem na obisk k Sari s kolesom, ne z avtom. :-)

Predvajalnik glasbe CMus

2009-04-07T13:04:00.001+02:00

V svoji računalniški karieri sem dal skozi kar precej predvajalnikov glasbe, a jih je preveč, da bi vse omenjal. Na Oknih sem večinoma uporabljal Winamp in bil z njim zelo zadovoljen. Ko sem prešel na GNU/Linux okolje, sem takoj poiskal Winampov klon, XMMS. Kasneje ga je zamenjal novejši Beep Media Player in nato še Audacious. Ko je namizno okolje KDE 3.x dozorelo, je na sceno treščil Amarok, za ljubitelje poslušanja glasbe na računalniku najboljša stvar po izumu narezanega kruha. Amarok ima vse, kar si poslušalec lahko želi. Lahko bi ga primerjali s švicarskim nožem s stoterimi orodji. V tem pogledu je soroden s KDE-jem, ki slovi po ekstremni prilagodljivosti in nasičenosti s funkcijami. Zame, kot Linux zelenca, je bil to, po prehodu iz Windows XP, obljubljena dežela. Z vse večjim spoznavanjem Linux okolja se je zgodilo nekaj zanimivega -- začel sem postajati minimalist (ali pa je to le odraz vsesplošne osebnostne preobrazbe) in vse bolj mi je začela postajati funkcionalnost v harmoniji z odzivnostjo in estetiko. Tako je KDE zamenjalo lahkotno namizno okolje Xfce, s tem pa se je poslovil tudi Amarok. Spet se iskal tisti pravi kos programske kode, ki bo imel točno to, kar si želim. Pred nekaj sdnevi sem ga odkril...

CMus je nekakšen lahkotni »Amarok« za terminal oz. ukazno vrstico. Glavna razlika od drugih terminalskih predvajalnikov je seveda upravljalec glasbene zbirke. Poleg tega podpira tudi iskanje po zbirki, sortiranje, 7 različnih pogledov oz. 4 vrste predvajalnih seznamov. S preprostimi ukazi in bližnjicami na tipkovnici lahko nadzorujemo vsa opravila in menjamo barvne sheme predvajalnika. Skripta post-fm poskrbi za pošiljanje informacij o poslušanih skladbah na priljubljeni portal Last.fm. S pomočjo vstavkov podpira predvajanje 10 zvokovnih formatov. Omogoča tudi poslušanje spletnih radijskih postaj in še in še... Verjetno ni najbolj preprost terminalski predvajalnik, a je prav gotovo najbolj zmogljiv.

Poziv: pozitivno pisanje

2009-03-25T09:52:00.001+01:00

Po medijih vsak dan samo negativa, prelivanje krvi, korupcija, vojne, prešuštvo, v celofan zavit fuk, nezmožnost pokopa boleče zgodovine in drezanje v stare rane za politične cilje. Vsak dan, vsako leto nas mediji polnijo s to negativno energijo, ki jo brez pripomb lakomno goltamo -- in hočemo še! Nič čudnega se mi ne zdi, da so ljudje tako nejevoljni in razdražljivi. Kaj ne bi bili, ko pa imajo slabe umske prehranjevalne navade. Nekateri ljudje menijo, da so dolžni biti obveščeni, kaj se dogaja po svetu, da nočejo tiščati glave v pesek. Se strinjam in zagovarjam prost pretok informacij. A glede na to, da ljudje hote ali nehote, vsak na svoj način, stremimo k sreči in boljšemu življenju, se sprašujem: kako lahko polnjenje uma s črno kroniko in novicami o korupciji prispeva k osebni sreči?

Odkar sem večino medijev selektivno bojkotiral in dostopam do informacij, ki mi dejansko koristijo in me polnijo z zadovoljstvom, sem srečnejši človek; moj korak je lažji. Radia skoraj ne poslušam, televizije tudi ne gledam. Do novic dostopam le preko domače strani iGoogle, kjer lahko sam določam katere vire novic bom bral. Eden od medijev, ki se vse bolj uveljavlja, je t.i. spletni dnevnik ali »blog«, čudovito orodje, ki lahko v rokah spretnega pisca postane močnejše od meča. Zato pozivam vse blogerje, da kiber prostor polnimo s pozitivnimi novicami -- negative je že tako ali tako v izobilju. To se mi zdi še posebej dobra ideja za tiste med nami, ki običajno trpimo za »blogersko blokado« in ne vemo o čem pisati. Na svojem blogu bom za ta namen ustvaril novo kategorijo »pozitivne novice« in poizkušal vsak teden objaviti kakšno vest, ki navdihuje, razveseljuje in/ali vliva optimizem.

Za konec pa še ena izmed najlepših pesmi, kar jih je bilo kadarkoli napisanih:

Najine zverine

2009-03-17T13:13:00.000+01:00

Živali so luštne, živali so zakon in so face, zato je tale prispevek namenjen najinim (mojim in Sarinim) zverinicam, ki nama razveseljujejo in popestrijo najine dneve. Živali me spremljajo že od rojstva, ko smo imeli pri hiši bistrega nemškega ovčarja Črta. Nato sem poletje pred prvim razredom OŠ dobil papagaja Kokija. V OŠ sem poletja večinoma preživljal na babičini kmetiji na Štajerskem, kjer ni manjkalo živalske družbe. V prvem letniku srednje šole se mu je pridružila črna dolgodlaka mačja princesa Fabienne, ki je žal danes ni več med živimi. Nato je psička od očetovega prijatelja skotila najbolj ljubke črne kepice na svetu, mešančke med labradorcem in nemškim ovčarjem. Ko jih je pripeljal k nam, se jim nismo mogli upreti in dobili smo Brina. Pred dvema letoma sem Sari za njen rojstni dan podaril morskega prašička Freuda, ampak ker so tako luštni, si nisem mogel pomagati, zato sem posvojil Poldija in Flipija.

Kdor ima za svoje prijatelje živali, se bo strinjal, da niti ena ni enaka drugi, da ima vsaka svojo osebnost, svoje posebnosti in muhe. Pravzaprav so nam živali zelo podobne, oziroma bi lahko celo rekel, da smo mi podobni njim, le da v svoji vzvišenosti to redko priznamo. Pravijo tudi, da so živali podobne lastniku. Če to drži, se med spodnjimi opisi skrivajo tudi delčki moje in Sarine (Freudy) osebnosti. Kateri delčki so to pa vam ne povem! :-)

Vzdevki: dežurni vreščač; WC sekretar; starosta
Starost: 22 let
Opis: Letalski komandant Koki me spremlja že celih 22 let! Mislim, da je daleč najstarejša papiga v našem kraju. Poleti je njegov hobi sončenje na balkonu, kjer lahko opazuje mimoidoče pripadnike svoje letalske vrste in ljudi ter žvižga ženskam, ki se presenečeno obračajo. Ko bi le vedele, da jih gleda le 'tič. Njegova zimska rezidenca je kopalnica/WC, ker ima očitno na stara leta raje mir. Njegov najljubši komad je Kekčeva pesem v žvižgalni verziji -- včasih, ko je pri volji, prepeva svojo priredbo -- zadnje čase pa uživa tudi če mu zapojem kakšno mantro. Mogoče je bil v prejšnjem življenju hindujec. Le kakšno slabo karmo je imel, da se je inkarniral v 'tiča? Ker se zaveda svoje lepote, ki še njega včasih osupne, se zelo rad gleda v ogledalu. Če mu nič hudega sluteči neznanec pomoli prst v kletko, bo spoznal popolnoma nov svet bolečine (papige namreč redko pustijo v bližino tuje ljudi).

Vzdevki: tiha i mrka kung-fu svinja; Foldi; preta
Starost: 1 ½ let
Opis: »Preta« je v tibetanskem budizmu duh z ogromnim trebuhom, drobnimi usti in nenasitno lakoto. Kot da bi opisovali Poldija! Kdor nikoli ni imel doma morskih prašičkov bi mi težko verjel, če bi rekel, da Poldi na dan poje skoraj toliko kot 45 kg Brin -- na srečo ne mesa, ampak zelenjave. Poldi je res poosebljen prvak med požrešnimi morskimi prašički, zato komaj čakam na sezono trave, ki bo zamenjala drago solato. Ko se je Poldiju pridružil Flipi, sem ju dobronamerno imel dva dneva v isti kletki, saj naj bi bili m. prašički čredne živali, a se v praksi ni obneslo. Lucifer Flipi je nenehno izzival in dražil sicer mirnega in tihega Poldija, dokler ni slednjemu počil film in ga je pošteno oklal s svojimi ostrimi zobmi. Od tedaj bivata v ločenih kletkah, Flipi ga še vedno draži, Poldi pa še vedno jezno šklepeta z zobmi. Nekatere res nikoli nič ne izuči! Poldi je idealno uspavalno sredstvo: po kosilu ga vzamem iz kletke, položim na posteljo zraven sebe, nakar oba odplujeva v sanjski svet. Verjetno se njegova ljubezen do hrane lahko kosa le z ljubeznijo do lenarjenja.

Vzdevki: Lucifer, Plipi
Starost: 1 ½ let
Opis: Vrtinčast rjavordeč kožušček, občasno prekinjen z belimi lisami, sijoče živordeče oči, nenehno ščebetanje in strastna odvisnost od glodanja vsega, kar mu pride pred zobe -- tudi moj prst je včasih dober -- to je moj osebni Lucifer. Poleti me vsak dan zbudi takoj, ko se začne delati dan, nato pa me s Poldetom provocirata naj jih že nahranim po »dolgi« noči. S prihodom tega kosmatinca je hiperaktivnost dobila ime Flipi. Običajno se m. prašički zelo radi pestujejo v naročju, ta mali zlodej pa se kmalu prične dolgočasiti in se loti žvečenja hlač ali majice. Za Plipija sem ga krstil v zmešnjavi vseh teh živalskih imen, ko sem ga pravzaprav hotel poklicati Poldi, a sem še bolj vse skupaj zamešal. Flipi je postal Plipi, Poldi pa Foldi. Zadnje čase se mi dozdeva, da je zaljubljen v Saro, ker je le pri njej dlje časa pri miru in uživa v čohanju; ampak ne morem mu zameriti, ker je Sara res fajna punca!

Vzdevki: Lojdi; lubica; attention whore
Starost: 1 ½ let
Opis: Poglejte ga, kako vas gleda iz slike! Mislim, da si sam pri sebi godrnja: »Sem lep, kajne? Mrk, mrk. Itak. Jaz sem najlepši pujs!« To je že res, ampak dodal bi še, da je tudi najbolj razvajen kosmatinec, kar jih poznam. Tako kot Freudy igra, tako Sarina družina pleše okrog njega. Sara mu je dala idealno ime, kot da bi slutila, da je rojeni psihoanalitik in da jo bo lahko po mili volji vrtel okrog svojih tačk. Na skrivaj slutim, da Sarina sestra misli, da je Freudy inkarnacija Einsteina, saj mu pripisuje izjemne umske sposobnosti pri razreševanju praktičnih ugank, mene pa bolj spominja na igralce iz TV serije Prison Break, ko poskuša na vse načine odpreti vrata svoje kletke. Aljaž, tebi bi bil ta pujs prav gotovo izjemno všeč, ker je nor na prave čaje! Ne ne, nor ni prava beseda; Freud bi za čajne listke rade volje prodal zlodeju (Flipiju) svojo dušo!

Vzdevki: Brin-cincin; deratizator
Starost: skoraj 10 let
Opis: Če bi obstajalo tekmovanje v prosjačenju za hrano, bi Brin nedvomno zmagal. Še Kristus bi se lahko učil od njega, kako čim bolj trpeče gledati, da si iz mize izboriš grižljaj hrane. Ampak, tudi jaz sem se izuril, da vidim skozi njegove kvazižalostne poglede. Ko je zunaj in ko ve, da bo šel na sprehod, v hipu naredi popolno preobrazbo iz mučenika v histeričnega veseljaka, ki skače in laja, kot da bi se mu za petami podil roj čebel. Če na polju ne vohlja za mišmi in sovrstniki, neizmerno rad čofota po vodi, tudi ko so temperature zraka blizu ledišča. Redko vidiš psa, ki je tako nor na vodo kot je Brin! Ker je naš Brin-cincin zelo dominanten kuža in ker bolj kot pse ljubi ljudi, je v svojih mlajših letih zelo rad prevzel pobudo za pasje pretepe in nekoč celo spravil nekega sibirskega haskija k veterinarju na šivanje bojnih ran, dandanes pa se je močno umiril in se agresivnim sovrstnikom raje izogne. Kdor ga ne pozna, bi rekel, da je verjetno heroj na vseh področjih, a ni tako. Strah v kosti mu naženejo petarde, poletne nevihte, veliki baloni na vroč zrak in še kaj bi se našlo. Tako kot Koki ima tudi Brin rad poležavanje na balkonu, od koder ima dober pregled na celotno dogajanje.

---------

Grafično oblikovanje razglednic: Flipi

Najzgodnejši viri opisujejo Kristusa kot maga

2009-03-13T14:57:00.000+01:00

Skupina znanstvenikov pod vodstvom francoskega morskega arheologa Francka Goddioa je nedavno naznanila, da so našli posodo, ki datira med poznim 2. stol. pr. n. št. in 1. stol. n. št. V posodo je vgravirano besedilo za katerega menijo, da je lahko prva navedba Kristusa. Če se beseda "Kristus" nanaša na biblijskega Jezusa Kristusa, kot domnevajo, lahko najdba nudi dokaze, da sta bila krščanstvo in poganstvo v starodavnem svetu tesno povezana. Celoten zapis na posodi je: "DIA CHRISTOU O GOISTAIS," kar so arheologi prevedli kot, "od Kristusa, maga."
"Povsem možno je, da gre za omembo Jezusa Kristusa, nekdaj enega izmed vodilnih predstavnikov bele magije," pravi Goddio, soustanovitelj Oxfordskega centra za morsko arheologijo.

Njegova skupina je lončeno posodo našla med izkopavanjem podvodnih ruševin starodavnega aleksandrijskega pristanišča. Najdišče obsega tudi že potopljen otok Antirhodos, kjer se je morda nahajala Kleopatrina palača.

Goddio in egiptolog David Fabre, član Evropskega inštituta za morsko arheologijo, menita, da je "mag" z uporabo te posode izvajal obrede vedeževanja. Evangelij po Mateju govori o modrecih ali magih, razširjenih v starodavnemu svetu. Fabre pravi, da je posoda zelo podobna neki drugi posodi, naslikani v dveh staroegipčanskih lončarskih silhuetah, ki naj bi prikazovali vedeževalne obrede. "Take obrede so v Mezopotamiji poznali že od 3. tisočletja pr. n. št. Vedeževalec s pomočjo priročnikov tolmači oblike, ki jih na vodni gladini posode riše olje," razlaga Fabre. "Posameznik, oziroma medij, med obredom vstopi v stanje halucinacijskega transa. Nato se jim prikažejo božanstva ali nadnaravna bitja, ki odgovarjajo na vprašanja o prihodnosti."

Mag je morda napis na posodi uporabil, da je upravičil svoje nadnaravne moči in izvedel invokacijo imena Kristusa, menijo arheologi.

Goddio je rekel: "Povsem mogoče je, da so v Aleksandriji vedeli za obstoj Jezusa in za njegove legendarne čudeže, kot na primer spreminjanje vode v vino, množenje hlebov kruha, čudežne ozdravitve ter za zgodbo o ponovnem vstajenju."

Tudi drugi znanstveniki ne dvomijo o takšno interpretacijo napisa, a ponujajo še druge možnosti. Bert Smith, profesor klasične arheologije in umetnosti na Oxfordski univerzi, domneva, da je napis lahko tudi posvetitev ali darilo, ki ga je naredil neki "Krestos", pripadnik morebitnega verskega združenja, imenovanega Ogoistais.

Klaus Hallof, direktor Inštituta za grške napise v Berlinu, je dodal, da bi lahko besedo "Ogoistais" , če se bo Smithova teorija izkazala za resnično, povezali z znanimi verskimi skupinami, ki so častile zgodnje grške in egipčanske bogove, kot so Hermes, Atena in Izida. Hallof je še poudaril, da zgodovinarji, ki se ukvarjajo s časom iz katerega izvira tudi posoda, boga Osogo imenujejo tudi Ogoa, zato je na posodi morda zapisana variacija tega imena. Mogoče je tudi, da posoda povezana tako s Jezusom Kristusom kot z Osogo.

Fabre je zaključil: "Moramo se zavedati, da se v Aleksandriji poganstvo, judovska vera in krščanstvo nikoli niso razvijale izolirano. Vse te oblike religij so razvile magijske prakse, ki so premamile preproste ljudi in višje sloje. V Aleksandriji so nastale nove verske tvorbe, namenjene iskanju rešitev problemov človeštva in božanskega sveta. To je razvidno v kultih Izide, skrivnostih Mitre ter v zgodnjem krščanstvu."

Nadaljnje branje:

Discovery News: Earliest Reference Describes Christ as 'Magician'
Smith, M. (1998). Jesus the Magician.
Meyer, M. W. in Smith, R. (1999). Ancient Christian Magic.

Je joga religija?

2009-03-12T14:24:00.000+01:00

Izven meja svoje domovine se pogosto pojavlja negotovost glede verskih temeljev joge. Nekatere zahodnjake, ki so po veroizpovedi kristjani, muslimani, judje..., skrbi, da je joga vrsta vzhodnjaške religije. Strah jih je, da bi z izvajanjem jogijske vadbe spodkopavali temelje svoje vere. Ali so njihovi strahovi res upravičeni? Je joga religija? Kratek in jedrnat odgovor na zastavljeni vprašanji je: joga lahko v bistvu posameznikovo vero, ne glede na veroizpoved, še poglobi, ne pa spodkopava. V sledečem besedilu bom skušal problematiko malo bolj natančno razložiti.

Tudi pri nas, v Sloveniji, smo bili v preteklosti že priča ekstremističnemu prepričanju krščanskih fundamentalistov, ki jogo vidijo kot nevarno uvozno blago iz vzhoda, ki ga je treba brezpogojno preganjati ali prepovedati. V zahodnem svetu se joga pogosto pojavlja zmešana skupaj z New Age učenji, ki jih verske ustanove vidijo kot grožnjo.
Zgodovinsko gledano je joga res povezana s tremi velikimi indijskimi verskokulturnimi tradicijami -- s hinduizmom, budizmom in džainizmom -- zato so jogijska učenja prežeta s številnimi načeli, ki imajo okus po teh tradicijah. Najbolj očitni pojmi, ob katere se zahodnjaki pogosto spotikajo, so predstave o karmi in reinkarnaciji ter ideja o številnih božanstvih, ki bivajo v slogi z najvišjo Resničnostjo. V domovini joge so se pojavljali tudi jogijski mojstri, ki so odslovili karmična, reinkarnacijska in nekatera druga načela, hindujska, budistična in džainistična božanstva pa lahko primerjamo s krščanskimi angeli. Pravzaprav, človeku ni potrebno verjeti v karkoli, razen v možnost samopreobrazbe ter da gre lahko onstran trenutnega razumevanja in izkustva sveta in, še bolj pomembno, onstran svojega trenutnega egocentričnega stanja.

Bistvo mnogoterih oblik joge je domneva, da posameznik, kot človeško bitje, še ni razvil svojega polnega potenciala. Namen joge je približati človeka njegovemu duhovnemu jedru -- njegovi najgloblji naravi -- temu, kar resnično smo. To naravo razne jogijske tradicije opisujejo različno, kljub temu pa ne indoktrinirajo tradicionalnih razlag, ampak dovoljujejo osebnemu izkustvu in spoznanju, da oblikuje posameznikovo razumevanje.

V dolgih tisočletjih se je joga izražala v pisanem naboru filozofskih in teoloških sistemov, vendar nobeden izmed ni definiral joge, kajti joga je predvsem praktična duhovna disciplina, ki daje poudarek na osebno eksperimentiranje in preverjanje. Z drugimi besedami, neposredna osebna izkušnja ali duhovno uresničenje je pomembnejše od katerekoli teorije ali verskega sistema. Zaradi tega razloga jogo izvajajo ljudje, katerih filozofska in verska prepričanja se močno razlikujejo. Nekateri verjamejo v osebnega Boga, ki je ustvaril vesolje, drugi imajo raje metafiziko, ki vidi svet kot iluzijo in najvišjo Resničnost kot edino in brezoblično, spet tretji (jogiji theravadskega budizma) pa se izogibajo ugibanju o metafizičnih zadevah. Nekateri vaditelji joge so bolj verni kot drugi, vendar je joga le orodje za raziskovanje globin človeške narave, orodje za sondiranje skrivnosti telesa in uma.

Joga, duhovnost, ki se je razvija na indijski podcelini, se je tradicionalno razširjala kot ezoterična disciplina, v katero je učenca uvedel izkušen učitelj (guru ali lama). Da bi lahko dosegli stopnje osebne preobrazbe, ki jih opisujejo tradicionalna besedila, je naveza učenec-učitelj ključnega pomena. Vendar vsi ljudje joge ne želijo ali ne zmorejo izvajati tako intenzivno, zato tradicionalna joga priznavarazlično izkušenost iskalcev teri njihove edinstvene potrebe in cilje.

Torej, na kakšen način lahko joga obogati versko ali duhovno življenje kristjana ali muslimana? Odgovor je, na enak način kot obogati življenje hindujca, budista ali džainista. Joga pomaga vsem (ne glede na njihovo prepričanje), ki želijo izvajati umetnost samotranscendence in samopreobrazbe, tako da s pomočjo številnih vaj in tehnik uravnoveša živčni sistem in umirja um. Joga je dovolj obsežna, da lahko prav vsakdo zase najde pravo tehniko, ki ne bo v navzkrižju z njegovim osebnim prepričanjem. Še več, verni ljudje bodo v jogi našli mnogo idej in nazorov, s katerimi se bodo zlahka poistovetili. Kdo se ne bi strinjal z jogijskim nasvetom, ki pravi, da moramo stremeti h krepostnemu življenju, posvečenemu nenasilju, resnicoljubju, dobrodelnosti, sočutju, strpnosti ter osvobojenosti od pohlepa, jeze in ljubosumja?

Milijoni pristnih kristjanov in judov po svetu , do določene stopnje, že izvajajo nekatere oblike joge, ki pa nosijo drugačna imena. Krščanstvo pozna razne molitve in rožni venec, joga pa te stvari uvršča pod bhakti jogo in mantra jogo -- oba sistema sta se skozi tisočletja in preko številnih mojstrov visoko razvila, zato lahko tudi pripadnikom drugih religij ponudita odskočno desko za dvig v višje sfere stopitve z Bogom. Iz joge vzemite to, kar se vam zdi smiselno in poglobite svojo vero in duhovno vadbo, vendar ohranite odprt um za osebna jogijska izkustva ter vpoglede. Vse teorije, razlage in prepričanja so le umski okviri, naloženi na resničnost; ni se jih dobro oklepati za vsako ceno, saj nam lahko preprečijo videti resnično Resničnost.

Vse velike verske tradicije tega sveta imajo svoje velike raziskovalce. Joga je indijski dar tistim, ki želijo postati psihonavti, popotniki po notranjih razsežnostih človeškega uma. Če v človeku gori iskrena želja po samospoznavanju in iskanju smisla sveta, v katerem živimo, je joga zanesljivo, temeljito preizkušeno orodje.

Lune ni mogoče ukrasti

2009-03-11T14:22:00.000+01:00

Ryokan, zenovski mojster, je ob vznožju gore, v drobni koči, živel sila preprosto življenje. Nekega večera pa je kočo obiskal tat, a je kmalu razočaran ugotovil, da ni ničesar, kar bi lahko ukradel.

Medtem ko je tat jezno brskal po koči, je vstopil Ryokan in ujel nepridiprava pri delu. "Dolgo časa si moral potovati, da si me lahko obiskal," mu je prijateljsko rekel mojster. "Ne smeš se vrniti praznih rok. Prosim, vzemi moja oblačila kot darilo."

Lopov se je, ves iz sebe in osramočen, odplazil iz koče.

Ryokan je sedel popolnoma gol in opazoval luno. "Ubogi fant," se je namuznil, "ko bi mu vsaj lahko podaril to čudovito luno."

Karma - univerzalno načelo

2009-03-10T14:18:00.000+01:00

Nekega večera je Višnu, ohranjevalec kozmičnega reda, obiskal Šivo visoko v prostranstvih gore Kailaš, kjer se nahaja njegovo domovanje. V palačo je vstopil sam, Garudi, pol človeku, pol orlu, ki je bil Višnujevo prevozno sredstvo, pa je naročil, naj ga počaka pred vrati.

Garuda je nekaj časa sedel sam in občudoval naravne lepote tega kraja. Nenadoma je na oboku vrat v palačo opazil čudovito bitje, drobcenega ptička. "Kako čudovita je ta stvaritev," se je na glas čudil Garuda. "Ta, ki je ustvaril te veličastne gore, je napravil tudi drobnega ptička - in oba sta enako čudovita."
Medtem je na bizonu mimo prijezdil Jama, bog smrti. Ko je stopal proti vratom palače, je tudi on opazil drobno ptico in začudeno privzdignil obrvi, vendar je le skomignil z rameni in vstopil v palačo.
V starodavni Indiji so ljudje verjeli, da je že bežen pogled Jame znanilec smrti. Garuda, ki je opazil Jamovo dejanje, si je mislil: "To, da je Jama tako pozorno opazoval ptička, lahko pomeni le eno stvar - čas drobne ptice je pošel. Mogoče bo Jama ob povratku s sabo vzel tudi njeno dušo." Ob tej misli je Garudovo srce preplavilo sočutje. Da se ptiček ni zavedal svoje neizogibne smrti, je Garudo še bolj žrlo, zato se je odločil, da bo ptička rešil iz krempljev smrti. Garuda je planil v zrak, zgrabil drobno bitje in bliskovito zdrvel proti gozdu, ki je bil od palače oddaljen tisoče kilometrov. Ptička je nežno odložil na skalo bo potočku, nato pa je odletel nazaj na Kailaš, kjer je naprej čakal svojega gospodarja.

Kmalu zatem se je na dan prišel Jama ter pokimal Garudi. Garuda je odzdravil bogu smrti in rekel: "Ali te lahko nekaj vprašam? Ko si vstopal skozi vrata, si videl ptička in za trenutek si postal zamišljen. Zakaj?"

Jama mu je odgovoril: "No, opazil sem drobno ptico in videl, da jo bo čez nekaj minut, zelo daleč od tod, v gozdu ob potočku, požrl piton. Spraševal sem se, kako bo tako drobna ptica v tako kratkem času prepotovalo tisoče kilometrov, ki jo ločujejo od njene usode? Očitno je tudi to mogoče, kajne?" Ob tem se je Jama nasmehnil Garudi, zajahal svojega bivola in odšel.

Garuda je zbegan obsedel pred vrati, tuhtajoč o presenetljivem preobratu dogodka.

KARMA IN NJENE POSLEDICE

Beseda karma [कर्म] izvira iz sanskrtskega korena kri ("delati"), oziroma iz karman (dejanje, (gledališka) igra), ki namiguje, da je vsako dejanje karma. Izraz vrh tega vključuje tako dejanje kot posledico le-tega. Garudova karma je bila sestavljena iz tega, da je ptico odnesel proč, kot tudi iz njene usodne smrti, ko jo je pogoltnil piton. Tako je nedolžno dejanje pripeljalo do navidezno nenaklonjenega izida. V zgornji pripovedi se soočimo z dilemo, ki je vseprisotna v naših življenjih - relativnost nečednih in nedolžnih dejanj. Ali naj potemtakem sodimo čednost dejanj le na podlagi njihovih rezultatov? Ali obstaja še kakšen kriterij? Pravzaprav je to, kar določa naravo karme, volja ali namen osebe, ki stori dejanje. Budistično besedilo Anguttara Nikaja pravi: "Voljo imenujem karma; človek s pomočjo volje deluje preko telesa, govora ali uma." Tudi druga besedila učijo, da je namen tisti, ki dejanje obarva dobro ali slabo:

"Kdor deluje dobronamerno, se ne umaže s slabo karmo zunanjih posledic svojega dejanja" (Joga Sikha)

Na primer: zdravnik ni zakrivil umora, če je kljub svojemu trudu, pacient med operacijo umrl; oziroma, če se vrnemo k naši pripovedi - Garudova dolžnost ni bila ščititi ptico, temveč le poskusiti jo ščititi.

"Tudi če nam ne uspe, dobimo vse zasluge za našo dolžnost, če se trudimo na vso moč." (Mahabharata: Udjoga Parva 93.6)

"Nekatere naloge uspejo, druga pa spodletijo. Razlog tiči v božanskem redu vseh stvari. Če izpolnimo svojo dolžnost, se nas slaba karma ne dotakne." (Mahabharata: Santi Parva 24.30)

Karma je psihološki impulz dejanja, tisto, kar sproži vrsto vzrokov, ki dozorijo v karmične plodove. Dejanja morajo vsebovati vsaj drobec namere, da iz njih lahko nastanejo karmični plodovi. Tu se v različnih religijah pojavijo variacije na temo, zato se budistično prepričanje nekoliko razlikuje od džainističnega: če budist nenamerno pohodi mravljo, karma nima enakega učinka nanj kot če bi jo pohodil džainist. Razmišljanje o slabem dejanju ustvari slabo karmo, še posebej če aktivno razmišljamo o tem, namesto da bi se slabih misli osvobodili. Ko zavestno prenehamo razmišljati o slabih stvareh, oslabimo negativno karmo in zmanjšamo psihološko gonilno silo dejanja.

Eden izmed najglobljih ter poučnih vpogledov v karmo prihaja iz Bhagavad-gite:

"Pravico imaš le do dela, ne pa tudi do sadov svojega dela." (Bhagavad-gita 2.47)

Sprva se zgornja trditev zdi precej radikalna, še posebej za današnji čas, vendar kljub temu ni le filozofska pridiga, temveč praktičen nasvet, ki ga lahko uporabimo kot smiselno strategijo pri naših ciljih. Razlog tiči v tem, da izid kateregakoli podviga ni odvisen le od našega truda, ampak od številnih drugih dejavnikov na katere morda nimamo vpliva. Zakaj bi nas torej skrbelo za nekaj, na kar nimamo vpliva? Vrh tega nas zavestna odmaknjenost od zaskrbljenosti zaradi neizbežnih rezultatov osvobodi umskega stresa ter nam omogoči, da se mirno osredotočimo na trenutno početje.

Do sreče, ki je mogoča le v stanju brezskrbnosti, se najlažje dokopljemo tako, da nanjo pozabimo. Zavestna sposobnost, da živimo brez hlepenja po sreči, neznansko poveča možnosti za uresničenje stanja sreče.

VPRAŠANJE DOBREGA ALI SLABEGA

Nekoč je v srednjeveški Kitajski živel star kmet, ki je s slabotnim, bolehnim konjem oral njivo. Nekega dne mu je kljuse pobegnilo v hribe. Kmeta so obiskali sosedi in sočustvovali z njim: "Kakšna nesreča!"
"Sreča? Nesreča? Kdo ve?" se je namuznil kmet.
Teden dni kasneje se je star konj le vrnil nazaj domov, s sabo pa je pripeljal še čredo divjih konj. Med sosedi je završalo in vsi so se zbrali okrog kmeta ter mu čestitali za njegovo srečo. Njegov odgovor pa je bil enak kot prej: "Sreča? Nesreča? Kdo ve?"
Kasneje je kmetov edini sin poskušal udomačiti enega izmed divjih konj in si pri tem zlomil nogo. Vsi so menili, da je to nesreča. "Sreča? Nesreča? Ne vem, ne vem..." je mrmral starec.
Teden dni kasneje v v vas vkorakala kraljeva vojska ter prisilno rekrutirala vse sposobne mladce. Kmetovega sina, ki je v postelji ležal z zlomljeno nogo, so pustili pri miru, saj jim ni koristil.
Kaj je bilo to? Sreča ali nesreča? Kdo ve...

Stvari, ki se nam na prvi pogled zdijo neugodne, so lahko v resnici prikrita sreča. In nekaj, kar je na prvi pogled lepo in privlačno, lahko privede do slabega razpleta. Modreci zato pogosto stvari prepustijo višjim silam, da odločijo, kaj je dobro in kaj ne. Dobro in slabo sta relativna - spreminjata se glede na čas in splet okoliščin. Puščica je dobra, če predre tarčo, oklep pa je dober le če je nepropusten. V poletni vročini je hlad dobrodošel, pozimi pa običajno iščemo toploto. Zenovska filozofija pravi, da dobro vsebuje enakovreden del slabega (in obratno). To seveda ne pomeni, da med dobrim in slabim ni razlike, temveč, da moramo dualistično mišljenje zamenjati z občutkom za celoto in enotnost; oziroma, kot pravi zenovski mojster Suzuki:

"Vse oblike zla utelešajo tudi to, kar je pravično, dobro in lepo ter tako prispevajo k popolnosti Resničnosti. Oziroma drugače rečeno, slabo je dobro, grdo je lepo, nepristno je pristno, nepopolno je popolno in obratno. Na ta način razmišljajo tisti, ki dojemajo božansko naravo kot vseprisotno in vseobsegajočo."

V Bhagavad-giti vedno znova naletimo na odstavke, ki pravijo, da moramo nenehno delati. Besedilo pravi tudi, da je vse delo po naravi sestavljeno iz dobrega in slabega. Ne moremo opraviti dela, ki ne bo ustvarilo vsaj nekaj dobrega tako kot ni dela, ki ne vsebuje kanček škodljivosti. Vsako delo je zmes dobrega in slabega; kljub temu pa nam Bhagavad-gita sporoča naj neutrudno delamo. Svami Vivekananda ta paradoks razloži jasno in jedrnato:

"Če v mojem prstu tiči trn, bom uporabil drug trn, da bom prvega spravil ven. Ko bom prvi trn izdrl, bom oba vrgel proč, kajti nima smisla, da bi drugega obdržal - konec koncev sta oba trna. Na enak način moramo kakršnekoli negativne težnje, ki trpinčijo naš um, uravnovesiti z dobrimi. A kaj storimo potem? Zdaj moramo nadzorovati celo dobre težnje. Ključ je v tem, da se odrečemo navezanosti na vse ideale - dobre ali slabe - in delamo zavoljo dela, ne da bi se pretirano obremenjevali z rezultati. Naj je umski valovi pojavljajo in izginjajo, naj se iz nas rojevajo velika dejanja, ne da bi se pregloboko vtisnila v naše duše. Delajmo kot da smo tujci na tem svetu, gosti - tolikšna mera nenavezanosti je potrebna. Najboljša stvar na tem svetu je, da opravljamo svojo dolžnost; takšna karma je naša dharma. Nesreča ali beda ne bo našla plodnih tal, če se bomo dela lotili nenavezani. Delaj neutrudno, vendar se odreci navezanosti na delo. Ne istoveti se z nobeno stvarjo. V oceanu ne moremo ustvariti vala, ne da bi nekje drugje povzročili vdrtino."

Če si želimo nagrado, moramo sprejeti tudi kazen. Edini način, da se izognemo kazni, je, da se odrečemo nagradi. Edini način, da se izvlečemo iz bede, je, da opustimo idejo o sreči, saj sta beda in sreča le dve strani istega kovanca. Na eni strani je življenje, na drugi pa smrt. Onstran smrti gremo lahko le tako, da odpovemo ljubezni do življenja. Življenje in smrt sta ista stvar, le perspektiva je drugačna. Ta plima in oseka je nrav sveta. Trditi drugače bi bilo tako nesmiselno kot da bi lahko imeli življenje brez smrti. Taka trditev bi bila neopravičljiva, saj že sama ideja o življenju všteva smrt kot nasprotni pol prvega. Brez smrti tudi življenja ni. Če hočemo živeti, moramo umreti vsak trenutek življenja.

ZAKON KOMPENZACIJE - ALI ZAKAJ SPREJEMATI MUKE ŽIVLJENJA?

Po napornem delovnem tednu se veselite mirnega vikenda, ko boste končno našli nekaj časa za drobne radosti. V soboto zvečer se z družino usedete v avto, da bi se odpravili na večerjo v priljubljeno restavracijo. V želodcu vam kruli in ob misli na hrano se vam cedijo sline, saj ste se za pojedino cel dan postili. Nenadoma avto začne zanašati na drugo stran ceste in ko se končno prestrašeni ustavite na robu ceste in stopite iz avtomobila, vidite, da vam je počila guma. Jezno odprete prtljažnik, da bi izvlekli ven rezervno guma - a glej ga zlomka, tudi rezerva je nekako prazna! Pobiti in zamazani spoznate, da je težko pričakovana večerja splavala po vodi. Usedete se nazaj v avto, nekajkrat globoko vdihnete in se pomirjeni zahvalite Bogu za to drobno neprijetnost. Vaša družina, obnemela in osupla, pa le strmi v vas.

V kozmosu obstaja harmoničen zakon poravnave in kompenzacije, kateremu so podvrženi vsi naravni procesi. V naših življenjih ima ta zakon vlogo uravnovešanja. To je ureditev pri kateri, sodeč po Emersonu, "Vsak presežek povzroči pomanjkanje in obratno. Vse to pa vodi globoka popravna sila, ki tvori osnovo vseh dejstev." Konec koncev se vse stvari izidejo z absolutno natančnostjo. Vsak prejemnik užitka se bo moral soočiti tudi s trpljenjem, oziroma, kot pravijo Danci: "Po prijetnem praskanju sledi neprijetna bolečina." Vsaka prednost ima svojo ceno, kajti z vsako pridobljeno stvarjo izgubimo nekaj drugega. Kazen je sadež, ki nesluteno zori v cvetu užitka. Če uidemo enemu delu, bomo slej ko prej trpeli v drugi, bolj pomembni izkušnji našega življenja. Zato bi bilo dobro, če bi ljudje odprtih rok sprejeli drobne preizkušnje, bridkosti in nadloge, ki nam jih življenje ponuja v našem vsakodnevnem obstoju. Skupaj bodo vredne ogromno ter nas tako rešile pred enim samim, usodnim udarcem narave.

MANIPULIRANJE KRAME

Negativna karma: Če se na dogodek odzovemo z negativnimi čustvi, bo karmična sled v umu nekoč dozorela in vplivala na drugo situacijo negativno. Na primer, če je nekdo na nas jezen, mi pa se prav tako odzovemo z jezo, pustimo karmično sled, ki omogoča, da se bo naslednjič jeza pojavila še lažje, vrh tega pa zveča verjetno za sekundarne situacije, ki omogočajo naši jezi, da privre na dan. Zato jezni ljudje nenehno naletijo na situacije, ki opravičujejo njihovo jezi, mirni ljudje pa ne.

Mogoče je imel Jezus prav to v mislih, ko je rekel: "... in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč." (Matej 5:40)

Tudi če čustvo potlačimo, še vedno obstaja negativna sled. Potlačitev izvira iz odpora; nastane, ko v našem umu neko stvar zategnemo ali pa zaklenemo v temne kotičke duše, kjer čaka na primeren sekundarni vzrok, ki potlačeno stvar katapultira na dan.

Pozitivna karma: Namesto teh impulzivnih negativnih odzivov, ki ustvarjajo negativne karmične sledi in karmo, se lahko za trenutek ustavimo, umirimo in izberemo protistrup za negativna čustva. Protistrup za jezo je sočutje. Sprva se takšno sočutje zdi nepristno, če pa se zavemo, da osebo, ki nam gre na živce, prav tako premetava sem ter tja na negativnem karmičnem morju ter zato trpi, lahko začutimo kanček sočutja in izberemo primeren odziv, ki bo pozitivno oblikoval našo prihodnost. Ta novi odziv še vedno temelji na hrepenenju (po vrlinah, miru ali duhovni rasti) in zato proizvede pozitivno karmično sled. Naslednjič, ko bomo naleteli na jezo, bo več verjetnosti, da se bomo nanjo odzvali s sočutjem. Če pri tem skrbno vztrajamo, se bo sočutje pojavilo spontano in brez vsakršnega napora. Na ta način lahko na novo programiramo naš um za vse izkušnje v življenju

Osvobajanje čustev: Najboljši odziv na negativno čustvo je, da mu dovolimo, da samo sebe osvobodi. To je mogoče le, če bivamo v stanju ne-dualne zavesti, osvobojeni od hrepenenja in odpora. V tem stanju gredo čustva mimo nas kakor ptica, ki leti skozi zrak in za sabo ne pušča nobene sledi. Čustvo se pojavi in se nato spontano raztopi v praznino. Karmično seme se začne pojavljati - kot čustvo ali telesni občutek - vendar nova semena prihodnje karme ne morejo nastati, ker se ne odzovemo s hrepenenjem ali odporom. Takšno osvobajanje čustev uniči karmo že v kali, saj sežigamo karmična semena preden imajo priliko zrasti v težave. Čeprav je ustvarjanje pozitivne karme dobro, nas ta karma vseeno veže in omejuje na določene identitete, osvobajanje čustev pa nam odpre vrata za popolno odrešitev od vsega pogojevanja. Ko je oseba osvobojena so pozitivne lastnosti še vedno prisotne, vendar ne izvirajo več iz karmičnih teženj. Takšna oseba dogodke vidi jasno in se nanje odziva spontano in primerno. Kljub temu, da je osvobajanje čustev najboljši pristop k reševanju karmične problematike, je hkrati izjemno zahteven in povsem nemogoč dokler ni naša duhovna praksa že razvita in stabilna.

KARMA JOGA

"Naše vsakodnevne aktivnosti so nakovalo, preko katerega morajo, vedno znova, iti vsi elementi, da se očistijo in oplemenitijo." (Sri Aurobindo)

Beseda joga [yoga योग] izvira iz sanskrtskega korena judž [yuj युज्], ki pomeni "vpreči (v jarem)" ali "združiti". Na ta način je joga znanost, ki združuje končno z neskončnim ali telesni obstoj z duhovnim/božanskim obstojem. Karma joga je vez med univerzalno voljo in delom. Starodavni spisi jo imenujejo tudi najvišja oblika joge. Karma joga je sredstvo za iskanje božanskega v dejanjih ter v samem življenju, ne pa v nekem oddaljenem, blaženem onostranstvu. Karma jogo lahko označimo tudi kot umetnost iskanja in stapljanja z božanskim preko vsakodnevnih dejanj, misli in del; ali pa kot sredstvo, ki naša običajna človeška dejanja povzdigne v božanska. Mi (kot posamezniki) nismo storilci, temveč skozi nas deluje višja resničnost, zato je vsako dejanje karma jogija sveto. Intuitivno razumemo, da vse izvira iz božanskega, mi pa to vračamo nazaj k svojemu viru. Ko to spoznamo, celo najmanjši aspekti našega življenja, ki jim običajno ne posvečamo velike pozornosti, prenehajo biti malenkostni in nepomembni. Življenje postane pomembno in nam odpre prostran horizont. Aurobindo to razlaga na sledeč način:

"Kaj bi rekli, če bi se tempelj, zgrajen po načrtih nekega velikega umetnika, bahal: "Občudujte moje odlike; ali nisem krasen, dobro grajen in trajen? Res sem vreden vse hvale!" kot da bi bil sam svoj avtor. Takšno bahanje bi se nam zdelo neumno in otročje, in vendar prav to nenehno počnemo. Ker ne dojemamo dela Vzvišenega Delavca, pripisujemo zasluge za opravljeno delo samim sebi."

Karma joga je posvetitev življenja Bogu, to pa pomeni delati z občutkom, da se za našimi dejanji skriva božanska sila, ki nas vodi v vsakem trenutku življenja. Ko na delo gledamo kot na čaščenje, darujemo vse sadove našega dela Bogu. Našo karmo ponudimo kot sveto daritev najvišji resničnosti. Zaradi tega Boginja Kali nosi pas, narejen iz odsekanih rok, ki za njene častilce simbolizirajo žrtvovanje sadov karme Veliki Boginji.

RAZUMEVANJE KARME - ETIČEN NAČIN ŽIVLJENJA

Dhammapada je eno izmed najbolj svetih in priljubljenih budističnih besedil, ki opisuje metode samouresničenja s pomočjo moralnega delovanja:

Kot je venec spleten iz kupa cvetic, tako svoje življenje oblikuj iz številnih dobrih del.

Besedilo osvetli tudi naravo karmičnih plodov:

Nekaj časa so norčeve vragolije sladke, sladke kot med, na koncu pa zagrenijo. In kako grenko trpi!

Sveže mleko potrebuje nekaj časa, da se skisa. Enako tudi zla dejanja potrebujejo čas, da dohitijo norca. Kot žerjavica tlijo v njem.

Norec je srečen, dokler se njegove vragolije ne obrnejo zoper njega. Dober človek pa bo (po)trpel, dokler njegova dobrota ne dozori.

Slaba dela priletijo norcu, ki dela nedolžnim in nemočnim krivico, nazaj v obraz, tako kot zemlja, ki jo vržemo proti vetru.

Nikjer! Ne na nebu, niti v globinah morja, niti v gorah, se ne moreš skriti pred svojimi slabimi dejanji.

Nikoli ne govori osorno, kajti osornost ti bo vrnjena. Jezne besede bolijo, jeza pa se vrača.

Vendar norec v svoji škodoželjnosti to pozablja, zato prižge ogenj, v katerem bo tudi sam nekega dne gorel.

Ti sam si vir vse kreposti in nečednosti. [itd.]

Sami smo odgovorni za to, kar smo, hkrati pa imamo moč, da postanemo karkoli želimo postati. Če je to, kar smo sedaj rezultat preteklih dejanj, iz tega vsekakor sledi, da lahko postanemo karkoli s pomočjo sedanjih dejanj - zato moramo vedeti, kako delovati in delati.

Zakon karme veleva, da dejanj ni mogoče izničiti, dokler niso obrodila sadov, zato ni sile v naravi, ki bi lahko ustavila karmo. Če sem zagrešil podlo dejanje, bom moral slej ko prej trpeti zaradi njega - in obratno. Ali ni to, potemtakem, najvišja motivacija za etičen obstoj na temu planetu? Menim, da je zakon karme najboljša motivacija, ki jo lahko imamo, za pravilno mišljenje, pravilna dejanja, predvsem pa za pravilno življenje. Vendar karma ni božja šiba za naše grehe. Karma ni pasivna ali malodušna, temveč postavlja človeka v središče odgovornosti za vse, kar naredi, zato je sledeč pregovor povsem upravičen:

Pazi na svoje misli, da ne postanejo besede. Pazi na svoje besede, da ne postanejo dejanja. Pazi na svoja dejanja, da ne postanejo navade. Pazi na svoje navade, da ne postanejo značaj. Pazi na svoj značaj, da ne postane tvoja usoda.

Odveza Matere Narave je zelo preprosta: Vsak od nas je dobil njivo življenja. Na tej njivi lahko po mili volji sadimo, kar na srce poželi - to je naša karma-kšetra. Ko sadovi našega dela dozorimo, jih moramo tudi pojesti.

Mnogo ljudi karmo enači z zlom ali grehom. To je verjetno zato, ker se karme zavedamo nas življenje zasuje s težavami, vse dobre stvari pa se nam zdijo samoumevne. Greh je kršenje pravil posameznikove družbe, veroizpovedi ali pripadnostne skupine, karma pa je naravna lastnost vesolja. Na primer: če vam vaša vera ukaže ubiti nevernika, vi pa ne izpolnite tega ukaza, bo to karma (odrekanje dejanjem je tudi karma), ki jo bodo verske avtoritete označile kot vaš greh. Če bi ubili nevernika in tako izpolniti ukaz, bi dobili nekaj dobre karme, ker ste izpolnili obveznosti kulture v kateri živite, kljub temu pa bi prejeli tudi veliko slabe karme, ker ste ubili človeka.

Razumevanje karme je izjemno zapleteno celo za modrece, na individualnem nivoju pa obsega predvsem (s)poznavanje znanja skrivnosti dela in dejanj. Ni treba biti jasnoviden, da opazimo, kako je vse vesolje v stanju nenehnega gibanja in dinamičnega plimovanja. Zakaj? Ker je to edini način s katerim lahko opravičimo svoj obstoj na tem planetu ter tako nadaljujemo z aktivnim ustvarjanjem in oblikovanjem svojih življenj.

"Delamo zato, da bi dohajali zemljo in dušo zemlje. Brezdelje pomeni postati tujec ritmov življenja ter izstopiti iz sprevoda življenja, ki proti neskončnosti koraka veličastno in v ponosni vdanosti." (Kahil Gibran)

Viri in nadaljnje branje

Svoboda, R. E. (1998). Aghora: The Law of Karma.
Byrom, T. (1979). The Dhammapada.
Gibran, K. (2003). Complete Works of Kahlil Gibran.
Biblija.net
Harvey, P. (2004). An Introduction to Buddhism.
Mehra, A. (2000). Karmayoga Perfection in Work.
Radhakrishnan, S. (2004). The Bhagavadgita.
Vaswani, J. P. (2003). What You Would Like to Know About Karma.
Wangyal, T. (1998). The Tibetan Yogas of Dream and Sleep.

Oddajam deratizatorja

2009-03-09T15:38:00.001+01:00

Imate težave z glodavsko zalego? Menite, da mačke niso več to, kar so bile včasih? Ne želite zastrupljati okolice z raznimi strupi za glodavce? Ne iščite dlje, prišli ste na pravo mesto! Imam pravo rešitev za vas. V najem dajem Brina, psa »deratizatorja«. V svoji pestri in bogati zgodovini si je nabral obilico izkušenj z iskanjem in odstranjevanjem glodavcev kot so miši in podobno. Njegove prednosti pred mačkami so več kot očitne: (a) izjemno razvit voh; (b) ko natančno določi položaj svojega plena, ne čaka nanj pasivno, kot mačke, ampak z močnimi prednjimi tacami plen izkoplje¹ iz zemlje; (c) plen vedno ujame in ugonobi² (poje), medtem ko mnogim sodobnim mačkam miši ne teknejo več, saj imajo raje Whiskas; (d) Brina odlikuje izjemna obsesivna vztrajnost in vzdržljivost pri kopanju in iskanju glodavcev. Za praktični prikaz si spodaj oglejte kratek video posnetek in fotografijo Brina v akciji.

Brin je našel mišje gnezdo.

Brin je koplje jamo.³

Priznajte, da bi kar imeli takega deratizatorja, zato ne odlašajte! Najamete ga lahko za simbolično ceno € 10 na uro, če odpišete v naslednjih 10 minutah pa lahko brezplačno najamete še grablje in lopato s katerimi boste izravnali globoke luknje na travnatih površinah.

--------
1 - Za nastalo škodo na travnih površinah ne odgovarjam.
2 - Če na vrtu pasete razne »plemenite« vrste glodalcev, kot so morski prašički, za nastalo kolateralno škodo ... ne odgovarjam.
3 - Upam, da ne bo odkril množičnih grobov ta belih ali ta rdečih.

Ubogljivost

2009-03-09T12:57:00.000+01:00

Govore mojstra Bankeija niso obiskovali le učenci zena, temveč ljudje vseh položajev in sekt. Bankei ni nikoli citiral suter, niti se ni ubadal z učenjaškimi razpravami. Njegove besede so prihajale iz srca, zato so tudi romale neposredno v srca poslušalcev.

Njegovo številno občinstvo pa je močno jezilo nekega svečenika sekte ničiren, saj so svečenikovi učenci raje šli poslušati Bankeijeve govore o zenu, kot pa, da bi bili prisotni pri svojih obredih. Samovšečen svečenik se je zato nekega dne, ko je njegova jeza prekipela, odpravil v tempelj, da bi se pogovoril z Bankeijem.
"Hej, učitelj zena," je zaklical svečenik. "Počakaj malo. Kdor te resnično spoštuje, bo ubogal tvoje besede, jaz pa te ne spoštujem. Ali me lahko pripraviš do tega, da te bom spoštoval?"
Bankei mu je prijazno odgovoril: "Pridi k meni, ti bom pokazal."
Svečenik se je ošabno prerinil skozi množico do učitelja zena.
Bankei se mu je nasmehni. "Pridi še malo bliže, na mojo levo stran."
Svečenik ga je molče ubogal.
"Ne, ne," je rekel Bankei, "pravzaprav bova lahko bolje govorila, če boš stopil na mojo desno stran. Stopi sem."
Svečenik je, še vedno zaslepljen s svojo arogantnostjo, počasi stopil na desno stran Bankeija.
"Vidiš," mu je pripomnil Bankei, "ubogaš me in menim, da si v bistvu zelo uglajena oseba. Zdaj pa se usedi in me poslušaj."

Šivino meso

2009-03-08T12:56:00.000+01:00

Na portalu YouTube sem našel še en zanimiv kratek dokumentarec o življenju aghorijev.

Dežela Resnice

2009-03-07T12:53:00.000+01:00

Neki človek je bil prepričan, da običajno budno življenje, kot ga poznamo ljudje, ne more biti popolno.

Poiskal je pravega Učitelja svoje dobe. Prebral je številne knjige, se pridružil mnogim skupinam in slišal besede ter bil priča dejanjem mnogih mojstrov. Izvrševal je njihove ukaze in duhovne vaje, ki so se mu zdele najbolj privlačne. Nekatere izkušnje so ga poveličevale; včasih pa je bil zmeden in ni imel pojma na kateri stopnji se nahaja in kje se bo njegovo iskanje končalo.
Nekega dne, ko je je vrednotil svoje vedenje, se je nenadoma znašel blizu hiše modreca visokega ugleda. Na hišnem vrtu je naletel na Khidrja, skrivnega vodnika, ki razkriva pot do resnice.

Khidr ga je odpeljal na kraj kjer so ljudje bivali v stiski in žalosti. Vprašal jih je, kdo so. "Mi so tisti, ki niso sledili pravim naukom in ki niso ostali zvesti svojim obvezam; tisti, ki so častili samooklicane učitelje," so mu odgovorili.

Nato je Khidr popotnika odpeljal na kraj kjer so bili vsi privlačni in srečni. Spet jih je vprašal, kdo so. Rekli so mu: "Mi smo tisti, ki niso sledili pravim Znamenjem Poti."

"Ampak, kako ste lahko srečni, ko pa niste upoštevali Znamenj?" jih je vprašal popotnik.

"Zato ker smo izbrali srečo namesto Resnice," so odvrnili ljudje, "enako kot so tisti, ki so izbrali samooklicane učitelje, izbrali bedo."

"Vendar, ali ni sreča ideal človeka?" je vztrajal popotnik.

"Smoter človeka je Resnica. Resnica je več kot sreča. Človek, ki je prežet z Resnico, si lahko nadene katerokoli razpoloženje - ali pa nobeno. Mi se pretvarjamo, da je Resnica sreča in sreča Resnica, ljudje pa nam verjamejo. Zato si si tudi ti do slej domišljal, da mora biti sreča enaka Resnici. Sreča, kot tudi žalost, te zasužnji."

Popotnik se je zopet znašel na vrtu, Khidr pa je bil ob njem.

"Izpolnil ti bom eno željo," se mu je nasmehnil Khidr.

Popotnik obmolkne, nato pa odgovori: "Želim vedeti, zakaj mi je v mojem iskanju spodletelo in kako lahko uspem?"

"Svoje življenje si zapravljal, zato ker si bil lažnivec. Tvoja laže je bila iskanje osebnega zadovoljstva, ko bi lahko iskal Resnico."

"In vendar sem našel tebe," se mu je namuznil popotnik, "to pa se ne zgodi vsakomur."

"Srečal si me ker je bila tvoja želja po resnici sama po sebi dovolj iskrena - vsaj za trenutek. Samo zaradi te trenutne iskrenosti sem uslišal tvojo prošnjo."

Popotnik je zdaj začutil neobvladljivo željo po iskanju Resnice, četudi bi se zato popolnoma izgubil. Khidr se je počasi oddaljeval, ko je popotnik stekel za njim. "Ne moreš mi slediti," ga je posvaril Khidr, "kajti vračam se nazaj v običajni svet, v svet laži. Tam moram bivati, če hočem izpolniti svojo nalogo."

Khidr je izginil... in ko se je popotnik ozrl okrog sebe, je spoznal, da ni več na vrtu modreca, ampak, da stoji v Deželi Resnice.

-- Idries Šah

Set - od praboga do zaničevanega demona

2009-03-05T12:50:00.000+01:00

V poplavi člankov o vzhodnjaški duhovnosti sem kar malo pozabil na izjemno zanimivo tradicijo, ki je kot navdih botrovala imenu House of Sutekh. Pričujoč članek govori o izmuzljivemu božanstvu starodavnega Egipta, o Setu - božanskemu pretkancu, ki burka kozmični ocean in preprečuje stagnacijo. Tokrat je pred vami zgodovinsko obarvan članek, kdaj drugič pa bo govora o bolj ezoteričnih in praktičnih aspektih te tradicije.

"Jaz sem Set, tvorec zmede, ki besni po nebeškem obzorju."

Set, brat Ozirisa, Izis in Neptis, je zelo zapostavljen član Velike Deveterice. Iz mitologije ga najbolj poznamo kot morilca Ozirisa in dolgotrajnega sovražnika Horusa, zaradi česar ima klasično vlogo arhetipskega malopridneža. Kljub temu priljubljeni viri o njem ne povedo kaj dosti več. V sledečem besedilu bomo spoznali Seta kot zanimivo in večplastno božanstvo.

Set, eno izmed najstarejših egipčanskih božanstev, je bil postopoma preobražen iz pomembnega boga v podlega demona, izgnanega v mračen svet magije in vraževerja. Seta so povezovali tako z zlom kot tudi s kaosom. V preživelih besedilih se pogosto pojavlja kot nasprotnik načelu reda egipčanskega kozmosa, oziroma nasprotnik sil ma'at.

Umor svojega brata Ozirisa in nenehno kljubovanje Horusu (utelešenemu v vladajočem kralju na zemlji) sta Seta prestavila v uporniški tabor, skrajno manifestacijo isfeta (zla). V hieroglifski pisavi je Setova žival služila kot determinativ za več kot petindvajset besed, ki so označevale motnje in zmedo v kozmičnem, družbenem in osebnem življenju. Set je bil povezan s kaotičnimi, uničevalnimi in nepredvidljivimi dogodki v naravi; lahko se je pojavil v obliki nevihte ali potresa. Poosebljal je slepo moč in divjost: sodeč po Izreku 222 iz Piramidnih besedil je Set silovito izbruhnil iz maternice svoje matere. V besedilu Nasprotovanja Horusa in Seta je Set osnoval svojo zahtevo za kraljevanje na osnovi večje telesne moči in zaščite, ki bi jo lahko nudil Reju na nočnem potovanju po podzemlju. Ko se ostali bogovi niso vdali tej zahtevi, jim je zagrozil, da bo vsak dan enega izmed njih potolkel do smrti s svojim 2000 kilogramskim žezlom. Ista zgodba Seta prikazuje kot drznega, lahkovernega norca brez samoobvladovanja, ki je pogosta tarča šal. Besedilo ustvari sliko Seta kot “mišičnjaka brez pameti", hkrati pa Seta postavi ob bok egipčanskega arhetipskega modreca. Kljub temu je bil Set v številnih kultnih centrih preko večjega dela faraonskega obdobja intimno povezan z državo in s preprostimi ljudmi.

Setova žival je gotovo ena izmed najbolj enigmatičnih likov egipčanske ikonografije. Učenjaška mnenja so se pogosto kresala o vrsti te živali, sodobni strokovnjaki pa se večinoma strinjajo, da gre verjetno za sestavljeno mitološko bitje. Set je pogosto prikazan tudi v človeški obliki s setovsko glavo. Od dobe novega kraljestva dalje, še posebej v poznem obdobju, so Seta predstavljale živali kot so prašič, osel, krokodil ali nilski konj. Najbolj slaven primerek slednjega lahko vidimo v templju Edfu, na reliefu Horusova zmaga nad sovražniki, kjer Horus večkrat zabode Seta/nilskega konja in Seta/krokodila. Najzgodnejšo upodobitev Setove živali najdemo v naqadskem obdobju, najstarejši zapis na tablicah pa izvira iz 0. dinastije v grobnici U-dž pri Umm el Qaab, v Abidosu.

Set je bil bog puščav, kraljestva divjih živali in mrtvih, negostoljubnih in nevarnih pokrajin. Njegov kult verjetno izvira iz Nubta (kasneje Ombos), enega izmed najstarejših egipčanskih mest, kjer pomembna vzhodno-puščavska karavana vstopi v Dolino reke Nil. Številni tempeljski reliefi in zasebne stele nakazujejo, da Egipčani Seta niso imeli le za gospodarja puščav, temveč tudi oaz. Celo ko je bil Set v poznem obdobju splošno demoniziran, je ostal glavno božanstvo Dakhle, Baharije in oaze Kharga. Njegova povezanost z negostoljubnimi puščavami in mejnimi območji je ena izmed Setovih najbolj trajnih značilnosti. Morda je prav to spodbudilo Egipčane, da so si Seta predstavljali kot boga tujcev. Ta njegova lastnost je postajala vedno bolj pogubna, še posebej od konca dobe novega kraljestva dalje. Tudi v mitologiji je moč zaslediti Setovo postopno odtujitev: sodeč po legendah je bog Geb razdelil Egipt Horusu in Setu. Set je dobil Zgornji Egipt, Horus pa Spodnji Egipt. Nato so si bogovi premislili in cel Egipt dodelili Horusu (uzakonitev kraljeve vladavine nad Dvema deželama), Setu pa so ostale vse puščave in tuje dežele.

Med zgodnjim dinastičnim obdobjem lahko zasledimo kar nekaj državnih uporov in odcepitev pod okriljem Seta. Peribsen, ki je med II. dinastijo vladal le Zgornjemu Egiptu, je na svoj serekh postavil Seta namesto Horusa. Verjetno se je v poznejših obdobjih ohranil kolektivni spomin na Seta in njegove upore, ki se v Krstnih besedilih 942 odražajo v frazi "Set, ki je deželo postavil na glavo", kot tudi kasneje v Koledarskih besedilih, kjer je zapisanih vsaj štirideset neugodnih dni v letu, nanašajočih se na upor Seta in njegovih zaveznikov proti silam Reja.

Set je bil od tu dalje, ter vsaj do konca dobe starega kraljestva, tesno povezan s kraljevo usodo na zemlji in v posmrtnem življenju: deloval je kot kraljevski bog, igral pomembno vlogo v uradnem kultu živečega faraona ter mu pomagal po smrti. Sodeloval je tudi pri festivalu Heb-Sed Zgornjega Egipta. Kraljice starega kraljestva so se ponašale s titulami kot je na primer "Ona, ki vidi Horusa in Seta" (Obe božanstvi sta se pogosto pojavljali v svečeniških nazivih IV. in V. Dinastije.). Kralja Userkaf in Unas sta znana po pogrebnih zemljiščih, ki so v svojih imenih vključevala Seta.

Nehesi, eden izmed manj znanih krajevnih kraljev XIV. dinastije, je Seta povzdignil v dinastičnega boga. To se je zgodilo celo pred vzponom Hiksov. Setov kult je bil deležen še več ponovne spodbude z odprtjem delte Nila vplivom iz severovzhoda, ko so v večjem številu v Egipt vstopili "azijati". Set si je z Baalom / Zafonom delil mnogo karakteristik; še posebej agresivno naravo in nadzor nad nevihtami in gromom. Hiksi, ki so bili odgovorni za združevanje božanstev, so ustoličili "Seta, Gospodarja Avarisa" ter mu postavili ogromen tempelj. Včasih je namreč faraonom ustrezala Setova legendarna moč, zato so jo uporabili v svoje namene. Zavojevalni vladarji zgodnjega novega kraljestva so Seta pogosto obredno klicali kot boga vojne. Kralje na bojnem polju pa so primerjali s Setom ter prosili za pomoč njegovo božansko moč in teror. Letopisi Tutmozisa III opisujejo bitko za Megiddo kjer je "moč Seta prežela kraljeve ude". Na svoji Karnaški steli je Amenhotep II trdil, da je "njegovo veličanstvo zavojevalo s Setom na čelu". Ramessides je Seta ponovno povzdignil v dinastičnega boga. Nova prestolnica Piramesse, zgrajena na prejšnjem Avarisu, je bila priča preporodu Setovega kulta s posvetitvijo templja v čast Seta kot "partnerja Horusa, pomočnika Reja". V provincah so obnavljali Setove templje ali pa jih na novo gradili. Na tempeljskih stenah sta se v očiščevalnih prizorih pojavljala tako Set kot tudi Horus - reliefi v Karnaku in v majhnem templju Abu Simbel so eni izmed redkih, ki so ušli kasnejšemu uničevanju ikonoklastov. Več faraonov je Seta vključilo v svoja imena: Seti pomeni "On, ki pripada Setu"; ime Setnakht prevajajo kot "Set je mogočen". Zapisi iz Deir el-Medine pa namigujejo, da se je Set pojavljal tudi v imenih običajnih ljudi tistega časa. Njegova imena so pogosto poudarjala telesno moč. Neka zasebna stela iz Deir el-Medine prikazuje rokodelca Aapethija, ki časti Seta. Aapethi je bil sin delovodje in vaškega lopova Paneba, razvpitega zaradi ropanja grobnic, podkupovanja, utaj in zastraševanja. Morda je Paneb še posebej cenil Setove lastnosti.

Kljub strahu, da bi Set ogrožal umrle, ga je Knjiga mrtvih postavila na premec sončne barke, kjer je odganjal Apofisa. Obstaja celo nekaj primerov iz časa novega kraljestva kjer setovske živali, same ali pa skupaj s šakali, vlečejo sončno barko. Z varovanjem Reja na njegovi nočni poti skozi podzemlje Set aktivno prispeva k obnavljanju stvarstva.

Po XX. dinastiji ni več templjev posvečenih Setu. Tudi v besedilih in slikah se pojavlja izjemno redko, njegovo ime pa niso več vključevali v osebna imena. Od poznega novega kraljestva dalje je v obrednih očiščevalnih prizorih bog Tot vedno pogosteje nadomeščal Seta. Včasih so podobe Seta spremenili v druga božanstva; največkrat pa so njegove podobe in imena preprosto zbrisali iz spomenikov. Besedila iz poznega obdobja prvič govorijo o "uničevanju" Seta. Setovska besedila zaklinjanja, ki izvirajo iz perzijskega obdobja, opisujejo žalostno stanje mest in provinc Setovega kulta, vendar ne navajajo vzroka: "Ombos je podrt. Njihovi templji so uničeni. Vsi, ki so jim pripadali, so izginili. Njihov Gospodar je izginil". Papirus Jumilhak pripoveduje zgodbo o Horusu, ki je "premagal Seta in uničil njegovo tolpo. Uničil je njegova mesta in province ter izpraskal Setovo ime iz spomenikov te dežele". Legenda o krilatem disku našteva epizode Horusove borbe s Setom in zaključi z zgodbo, kjer Horus Setu odseka glavo ter njegovo telo polno sulic vleče po deželi.

Na koncu so Seta enačili z istim Apofisom, s katerim se je bojeval na sončni barki. Do ptolemejskih časov je Set postal poosebljenje zla, njegovo čaščenje pa je včasih vključevalo namerno invokacijo "sil teme". V njegovi demonski fazi Setovi epiteti vsebujejo imena kot so: "On, čigar ime je zlo", "Slab", "Kričač", "Lažnivec" in "Butec". Prej veličastnega boga so Egipčani skrčili v sovražnika in morilca Ozirisa, v bitje, ki se upira ustaljenemu božanskemu redu. Obred "poraza Seta in njegove tolpe" so vsak dan izvajali v templju Ozirisa v Abidosu ter v drugih glavnih kultnih centrih. Ritual je zajemal obredno uničenje rdeče voščene podobe Seta.

V rimskih časih so Seta enačili s Tifonom. V Busirisu in Likopolisu so prirejali festivale obrednega preklinjanja Seta-Tifona, v Denderah pa so imeli tifonijo, festival umirjanja Setove zlobne moči ali pa zaklinjanje in zakol podobe Seta.

Svojo pozitivno funkcijo, zunaj meja puščavskih oaz, kjer so Seta še vedno častili, je ohranjal le še v ljudski magiji, saj je njegova nepremagljivost in nasilna narava magom predstavljala uporabno gonilno silo. Ti magi so Seta upodabljali tudi na čarovniških palicah Ker je egipčanska magija delovala po načelu klin se s klinom zbija, so Setovo moč izkoriščali za bojevanje s srditimi demoni.

Egiptologi menijo, da se je končna demonizacija Seta pričela v poznem obdobju, ko so v Egipt začeli vdirati tujci. V novem kraljestvu je bil Set kot patron zavojevalskih faraonov pomagal podjarmiti tuje dežele, v poznem obdobju pa je izgledalo kot da vodi tuje vojske v Egipt. Egipčani so imeli oster občutek za konflikte, ki bi lahko ogrozili stabilnost. Ta strah so utelesili v Setu. Spor med Setom in Horusom odraža večno napetost med močjo in pravico, ta pa nikoli ni bila razrešena dokončno. Egipčani so videli rešitev v izročitvi oblasti Horusu, vendar ga starodavna besedila pogosto prikazujejo kot šibkega in nezrelega, zato je bila za zaščito Egipta potrebna Setova moč. Čeprav je bil nadzor in večkraten poraz sil kaosa za Egipčane ključnega pomena za ohranitev ma’at, nikoli niso poskušali popolnoma izgnati Seta, zato je mit Horusa in Seta postal temeljna legenda egipčanske države. Egipčani so Seta poskusili uničiti le ko so popolnoma izgubili upanje v krojenje lastne usode in usode kozmosa.

Viri:

Te Velde, H. (1967). Seth, God of Confusion.

Schoer, B. (2004). The God Seth. Ancient Egypt, 4(6).

Moj Šivaratri

2009-03-04T12:48:00.000+01:00

Čeprav se že vrsto let ukvarjam z yogo in tantro ter globoko spoštujem boga Shivo, do včerajšnjega dne, zaradi neznanih razlogov, nikoli nisem sodeloval v enem največjih verskih festivalov na svetu - shivaratri ("Shivova noč") - ki se ga udeležijo milijoni častilcev Shive po vsem svetu.

Shiva simbolizira čisto zavest, odrešitev od spon ponovnega rojstva in trpljenja. Shivaratri je čas, ko v sebi tiho častimo gospodarja Shivo ali svojo najvišjo zavest. Shiva je tisto, kar je v nas najboljše, nesmrtno in božansko znanje. Shiva je pravi regenerator življenja oziroma novega življenja in ne njegov uničevalec. Legende učijo, da je od vseh dni v letu prav shivaratri najljubši dan tega boga, ko naj bi bilo njegovo srce odprto za prošnje in predanost častilcev. Shivaratri se vsako leto praznuje na šesto noč phalguna (hindujski mesec; feb. ali mar.). Na ta ugoden dan se častilci postijo, pojejo mantre, obiskujejo Shivove templje ter celo noč, do jutranjih ur, izvajajo razne obrede. Velika Shivova noč označuje dan, ko je Shiva izvedel tandavo ali ples stvarjenja, ohranitve in uničenja. Ta ples uničuje vso našo navezanost na svet.
Moj Shivaratri
Živim v Sloveniji, v manjšem mestu osrčja Gorenjske, ki ga obdajajo Julijske Alpe in Karavanke. Že res, da pokrajina spominja na miniaturno različico vznožja Himalaje, Triglav pa na goro Kailaš, a tu ni Shivovih templjev, kjer bi lahko praznoval shivaratri, zato sem moral improvizirati. Iz tople postelje sem vstal ob 04:50 in se odpravil na ghat (v kopalnico) kjer sem se v obredno okopal v hladnih vodah reke Gange (tuš v kadi). Nato sem se lotil priprave oltarja Shive, ki se nahaja kar v moji spalnici. Glavna daritev je bila razdeljena na sledeče elemente: mleko (blagoslov duhovne čednosti), jogurt (blaginja), med (prijaznost v medčloveških odnosih), ghi (zmaga), sladkor (sreča), voda (čistost), kadilo (bogastvo), ogenj (znanje), sanje (dolgoživost). Daritvi na oltarju je sledilo enourno petje Shivovih manter, ki se je ponavljalo vsake tri ure, torej približno šest ur jape. Prepevanje pobožnih pesmi ali bhajanov se je nadaljevalo skozi vso noč, do zgodnjih jutranjih ur, ko sem se utrujen zgrudil v posteljo.

Med nekajurnim spancem sem povsem nehote vstopil v stanje ajapa jape, spontane meditacije, ko um naravno in samodejno ponavlja mantro. O tem sem že mnogokrat bral v yogijski literaturi, kjer je opisano kot naravno stanje izkušenih duhovnih mojstrov. Ker se zavedam, da nisem razsvetljeni mojster, sem še toliko bolj vesel, saj je ta spontana nočna meditacija prelomnica v moji duhovni praksi.

Shivaratri mi je prinesel polno mero novega zagona za plezanje po duhovni Himalaji in upanja v boljši jutri. The road goes ever on...

Tantra in neotantra

2009-03-03T12:44:00.000+01:00

Tantra je širok pojem, s katerim zahodnjaški preučevalci indijske duhovnosti označujejo določen tip učenja znotraj hindujskih in budističnih tradicij. Kaj to učenje dejansko je, ni mogoče enostavno povzeti, saj tantrizem obsega širok spekter veroizpovedi in praks. Kljub temu pa lahko, zavoljo jasnosti, poenostavljeno rečemo, da večina tantričnih šol (ali smeri) vključuje sledeče značilnosti:

Iniciacija (diksha) učenca (chela) preko izkušenega mojstra (guru).
Prepričanje, da sta um in materija manifestaciji višje, duhovne resničnosti, ki je vseprisotna prava narava.
Vera, da duhovna Resničnost (nirvana) ni ločena od empiričnega sveta obstoja (samsara), temveč neločljivo povezana z le-to.
Mnenje, da je mogoče stalno razsvetljenje ali odrešitev doseči še za časa življenja v telesu.
Cilj odrešitve/razsvetljenja je mogoče doseči s pomočjo prebuditve duhovne sile (kundalini-shakti), ki se pri običajnih ljudeh nahaja v spečem stanju v korenskem energijskem centru (muladhara chakra).
Vera v reinkarnacijo ter da se cikel ponovnih rojstev prekine le ob trenutku razsvetljenja, prihodnja rojstva pa, preko dejanj (karma), določa moralna kakovost našega življenja.
Domneva, da v današnjem času živimo v dobi teme (kali yuga), zato bi morali izkoristiti vse načine, da si pomagamo na duhovni poti - tudi prakse, ki jih konvencionalna morala označuje kot škodljive.
Zaupanje v magijsko učinkovitost obredov, temelječih na metafizični ideji, da je mikrokozmos (človeško bitje) natančna preslikava makrokozmosa (vesolja).
Priznavanje, da duhovno razsvetljenje spremlja (oz. ustvari dostop do) širok nabor duhovnih moči (siddhi), ki so do določene mere uporabne v duhovnem in posvetnem življenju.
Razumevanje, da je seksualna energija pomemben zbiralnik energije, ki bi jo morali uporabljati premišljeno za pospešitev duhovnega procesa, ne pa jo trošiti z orgazmičnim izlivom.
Poudarek na lastnih izkušnjah in pogumnem eksperimentiranju, ne pa zgolj na posrednem znanju in teoriji.

Tantra je potemtakem okultna in ezoterična tradicija, sestavljena iz skrivnostnih disciplin. To pomeni, da so njena učenja skrivna ali "prikrita", zato jih ni mogoče, oz. se jih ne bi smelo, širiti med neposvečene. Tradicionalno so se tantrični učenci zaobljubili molčečnosti, zato v Kularnava tantri, dobro poznanem srednjeveškem tantričnem besedilu, najdemo tale odstavek:

To (znanje) mora ostati skrivnosti, zato ga ne predajaj nikomur, razen častilcem in učencem. V nasprotnem primeru bo vzrok njihovega padca.¹

Te besede je izrekel bog Shiva, ki se predstavlja kot božanski avtor te in mnogih drugih tanter. Naslovil jih je svoji nebeški soprogi, Boginji (devi). Shiva je Boginji naročil naj tantrična učenja skrbno skrije, to pa naj bi učence prepričalo o izjemni pomembnosti tajnosti. Čeprav je ta odnos v tantričnih krogih včasih gojil snobovski elitizem, kljub temu ni za lase privlečen. Brez temeljite moralne, čustvene, umske, telesne in duhovne pripravljenosti, tantra lahko postane smrtonosna past. Njene metode so močne, zato slabo pripravljenim lahko naredijo celo več škode kot koristi. Številna tantrična učenja niso bila nikoli niti zapisana. Iz roda v rod so prehajala preko ustnega izročila: od guruja do dobro usposobljenega učenca. Včasih jih je mojster šepetal v učenčevo uho ter mu na koncu zabičal, naj ostanejo absolutna skrivnost. Sodeč po nekaterih svetih spisih, celo bogovi ne smejo biti deležni skrivnega tantričnega znanja.

Neotantrizem in reklamiranje ezoteričnih učenj

Molčeč odnos tradicionalnega tantrizma je oster kontrast neotantrizmu našega časa, ki se tja v tri dni nagiba k demokraciji. Na primer: avtorja priljubljene knjige o tantrični yogi pričneta navodila o osnovanju tantrične skupine z izjavo, da je vera v koristnost gurujev "postala zastarela že pred davnimi stoletji, ko so iznašli tiskanje"² Njuno knjigo oglašujeta kot "popoln guru". Prav res lahko začnemo dvomiti v funkcijo in primernost avtokratskih gurujev naše dobe. Vendar kljub temu ni dobro tako gladko odsloviti duhovnih avtoritet in jih preprosto zamenjati s knjigami. Bolje je upoštevati sledeč nasvet iz Kularnava tantre:

Norec je zaslepljen s knjigami, ne zavedajoč se Resnice globoko v njem, kot topoglavi pastir, ki išče kozla v vodnjaku medtem ko je v resnici v hlevu.

Besedno znanje ni uporabno pri premagovanju zablod sveta, tako kot tema ne izgine le zaradi pogovora o luči.³

A ta nevarnost ni omejena le na besedila o tantrizmu. Splošno je prisotna v priljubljeni zahodnjaški knjižni kulturi. Lahko dosegljiva literatura o budizmu, taoizmu in drugih oblikah duhovnosti je ustvarila preobilje znanja o drugih kulturah in religijah. Prav gotovo se je med izobraženimi množicami s tem povečala tudi ideološka strpnost, vendar je prosto širjenje nekoč svetih in težko dostopnih znanj tlakovalo pot samovšečni domišljavosti, da vse vemo - da se nahajamo dlje na naši duhovni poti kot v resnici; da nam ni treba izkusiti težavne in doživljenjske preizkušnje duhovne preobrazbe. Pokojni Chögyam Trungpa je dobro rekel:

Naše obširne zbirke znanja in izkušenj so zgolj razkazovanje ega, del blesteče lastnosti ega. Razkazujemo jih svetu in s tem sami sebi zatrjujemo, da obstajamo, varni ter gotovi, kot "duhovni ljudje". V resnici pa smo ustvarili le trgovino, starinarnico.⁴

V nasprotju s splošnim prepričanjem, na poti do duhovnega samouresničenja ni bližnjic. Blaženost in svobodo je moč doseči le z obvladovanjem samega sebe. Niti droge, niti elektronski pripomočki, niti kompleksna seksualnost ne morejo namesto nas opraviti plemenite naloge samopreseganja.

Ker je neotantrizem zaljubljen v ego-osebnost, tvega da degenerira v črno magijo. Res je, da tantra temelji na magičnem odnosu do sveta. Njene prakse delujejo po načelu zakona podobnosti in povezanosti: "kakor zgoraj, tako spodaj - kakor znotraj, tako zunaj," vendar je črna magija brezobzirno izkoriščanje magične povezanosti med vsemi stvarmi za posameznikove sebične namene. Pristna tantra nudi načine za transcendenco ega, črna magija pa je vedno orodje za zadovoljevanje egoističnih želja. To pogosto vključuje manipulacijo drugih ljudi in uničenje njihovega upanja za srečo. Črni mag, tantrični ali katerikoli drugi, ima pred očmi le svojo samoizpolnitev. Nihče drug ni pomemben. Seveda jim, prav predvidljivo, nikoli ne uspe uresničiti velike blaženosti in svobode, ki jo obljubljajo tantrični sveti spisi.

Zgodovina tantrizma v Indiji in v drugih himalajskih deželah je bila priča številnim moralnim spodrsljajem. Indijski učenjak Brajamadhava Bhattacharya, ki so ga v vama marga tantrizem uvedli že v mladih letih, je pripomnil:

Od odvisnikov od drog do alkoholikov, od perverznežev do manijakov ... vsi ustanavljajo svoje skupine pod nedoločenim okriljem yoge in tantre. Tantra je postala lahek pobeg za izrodke. Prava tantra pa se, s srcem in dušo, predaja pokornosti čutnih čustev subjektivnemu cilju odkrivanja prave identitete Jaza.⁵

Orgazem in iskanje blaženosti

Tveganje, ki ga prinaša sebičnost v popularni tantri je najbolj očitno pri odnosu nekaterih neotantrikov do orgazma. V nasprotju z mnenjem pokojnega Swamija Agehanande Bharatija (v Avstriji rojen ameriški profesor antropologije), budistična in hindujska tantra zagovarjata nadzor nad semenom, dihom in umom. Z drugimi besedami, orgazem ni del tantričnega repertoarja. Budistične tantre pravijo: razsvetljen um (bodhicitta) se ne sme izločati. To pomeni, da spermo enačijo z impulzom, ki vodi do razsvetljenja. Orgazem ne vodi v blaženost, temveč le do prijetnih občutkov. Iskren tantrik se mora zato odreči orgazmu.

Za ta namen tantra priporoča razne tehnike, namenjene pretežno moškim, saj običajno hitreje dosežejo orgazem. Poleg velike samodiscipline in obvladovanja telesnih impulzov, naj bi moški pritiskali na presredek, da bi preprečili ejakulacijo. Ta tehnika lahko celo ogrozi zdravje, če postane navada. Bolje se je izogniti stopnji spolnega vzburjenja, kjer je orgazem neizbežen. Ko se pojavijo orgazmični krči, se vrh tega seme še izlije v sečevod, zato trik s pritiskom na presredek spermo le potisne v mehur.⁶

Nekateri ljudje, ki iščejo najboljše iz obeh svetov, so se naučili nadzorovati svoje genitalne funkcije do te mere, da lahko izbrizgano seme potegnejo spet nazaj v telo skozi penis. Ta nenavadna yogijska tehnika se imenuje vajroli mudra in je opisana v Hatha Yoga Pradipika, priročniku o hatha yogi iz štirinajstega stoletja.

V povezavi z orgazmom se mi ta tehnika ne zdi zelo uporabna, ker se je živčni sistem že sprožil, s tem pa se je kreativna napetost, ki bi lahko služila kot most do ekstaze, izgubila. Glavni namen izogibanja orgazmu je zbiranje subtilne sile ali živčne energije, imenovane ojas, ki se porazgubi v trenutku orgazmične ejakulacije.

Po mnenju Bhattacharye človek v enem življenju zbere tri enote ojasa. Da bi dosegli najvišjo duhovno odrešitev, pa je potrebnih sto enot, kar pomeni, da se zbiranje vleče preko več inkarnacij. Bhattacharya te izjave ne podkrepi z viri, zato verjetno izhaja iz ustnega izročila. Druge šole menijo, da je mogoče najvišji evolucijski cilj doseči že v enem življenju. Z drugimi besedami: preko spolne vzdržnosti in meditacijskih praks je mogoče zbrati dovolj ojasa, da se osnujejo temelji za najvišje razsvetljenje v tem življenju.

Kakorkoli, tehnika vajroli mudra, za namen ponovne absorpcije semena v telo, predstavlja pomilovanja vredno napačno razumevanje osnovnih energijskih mehanizmov svete spolnosti. Obstajajo tudi druge, veliko bolj koristne in napredne rabe vajrolija, katerih namen je ohranjanje dolgoživosti in zdravja.⁷ Večina tradicionalnih tantričnih šol daje poudarek na prebujanje erotičnega potenciala telesa brez uporabe orgazma, ki telesno in duševno energijo zgolj razprši.

V neotantrizmu prevladuje precej drugačen pristop. Tantrična partnerja naj ne bi le vzburila drug drugega do točke blizu orgazma, temveč naj bi dejansko doživela enega ali več orgazmov na enkrat. Ali pa naj bi v orgazmu iskala olajšanje po vzajemni stimulaciji, katere namen je doseči spremenjeno stanje zavesti - to pa, po mojem mnenju, izniči učinke predhodnega rituala. Sam ritual je preobražen v lov na prijetne izkušnje. Pogosto je v njem prisotna tudi nota igrivosti, ko se partnerja dražita in žgečkata. To nima nobene veze z ljubezensko igro božanskega para; bolj kot to, zapre duri svetemu spoštovanju celotne skrivnosti erosa.

Oceanski seks in zamaknjena transcendenca

V najboljšem primeru neotantrična praksa vodi v to, kar je psihiater Stanislav Grof označil kot "oceanski seks":

Pri oceanskem seksu temeljni model seksualne interakcije z drugim organizmom ni osvobajajoč izliv in razbremenitev po napornem trudu in prizadevanju, temveč igriv in vzajemno goječ tok ter izmenjava energij, kar spominja na ples. Cilj je izkusiti izgubo posameznikovih meja in občutek spojitve s partnerjem v stanju blažene enosti. Čeprav sta genitalna združitev in orgazmični izliv močni izkušnji, sta v tem pogledu sekundarni v primerjavi z najvišjim ciljem, ki je doseči transcendentno stanje združitve moških in ženskih načel ... Nekatere osebe, ki so dosegle to obliko seksualnosti, so na vprašanje, kakšno funkcijo ima genitalni orgazem, odgovorile, da služi kot "odstranjevanje biološkega šuma iz duhovnega sistema."⁸

Oceanska seksualna izkušnja gotovo prekaša kratek naval genitalnih občutkov običajnega seksa, kljub temu pa ga ne smemo zamenjati s tantrično seksualnostjo. Grof pravilno razlikuje oceanski seks in tantrični pristop, kjer je spolnost le orodje za višjo duhovno izpolnitev.

Izgleda, da v neotantričnih krogih pogosto zamenjujejo duhovno blaženost in izostren občutek čutnih užitkov, ne glede na genitalni orgazem. Čeprav ima užitek svoje mesto v kozmični shemi, je zavajajoče misliti, da lahko olajša našo osnovno odtujitev od kozmosa ali pa nam pomaga premagati temeljni strah pred smrtjo ter omogoči trajno duhovno izpolnitev. Ugodje je, tako kot bolečina, povezano z živčnim sistemom, blaženost pa spada v popolnoma drug red obstoja. To ni čustvo ali občutek, ampak prevladujoče stanje, ko vse občutke, čustva in misli zasenči samoizpolnitev čiste Biti. Vznesena blaženost se res odraža tudi v telesu, vendar telo, kot ga običajno izkusimo, ni njen vir. V vznesenem stanju istovetenja z Bitjo, telo postane zrcalo kozmosa. Telesni okvir ni več skupek trdne mase, temveč ogromen ocean energije, v katerem so vsa telesa med sabo povezana. Potemtakem ne moremo trditi, da ima blaženost poseben vzrok ali pa da se nahaja kjerkoli.

Genitalni orgazmi (ali orgazmi celega telesa) so psihosomatski pojavi in ne duhovne manifestacije. Blaženost je večen "orgazem" Boga in Boginje v božanskem objemu, onstran vseh pojmov. To je nepopisna radost in celo pisanje o blaženosti na metaforične načine privede do popačenja resnice. Kljub temu pa je jezik uporaben, saj nam namigne, kaj leži onstran besed in podob - blaženost Biti, naše prvobitno stanje.

Tantrizem v bistvu ni niti orgiastičen, niti hedonističen, vendar, če ga ne moramo označiti kot hedonističnega, ga prav tako ne smemo mešati z asketizmom. Asketi in senzualisti zamenjujejo naravo in "telo" z abstraktnim svetom ločenih entitet. Istovetijo se z načelom ločenega posameznika, zato se v notranjosti počutijo nepopolne. Senzualist poskuša uravnotežiti svojo nezadostnost tako da v svetu - ki je ločen od njega - išče užitek ali zadoščenje. Asket, ki se mu svet zdi kot kislo grozdje, pa iz odpovedovanja užitkom ustvari vrlino. Oba ne znata ločiti med užitkom in gonjo za užitkom, med apetitom ali željo in izkoriščanjem hrepenenja; zato ne razumeta, da hrepenenje po užitku ali odrekanje užitku prav tako ni užitek. Užitek je milina, zato ni poslušen ukazom človeške volje. Drugače povedano: užitek se rodi iz odnosa med človekom in svetom. Tako kot mistični vpogled, se mora tudi užitek vedno pojaviti nepričakovano, kar pomeni, da ta odnos lahko izkusimo polno le z umom in čuti, ki so popolnoma odprti in ne grabijo in hlepijo po svetu.

Neotantra in past ega

Neotantrizem je prepreden z "lažno zavestjo" o ciljih in povodih. Seksualni obred je, tako kot druge tantrične metode, orodje za doseganje cilja "višjih" stanj izkustev, vendar prav ta cilj, oziroma osredotočenost na cilj, obsodi vse poizkuse na pogubo. Cilji in povodi še dodatno okrepijo ego, ki naj bi ga presegli. V knjigi The Breath of God ("Dih Boga") Swami Chetanananda omeni primer moškega, ki mu je navdušeno pripovedoval, kako je med seksom začutil ogromen naval energije v glavi, zato je odtlej, z vsakodnevnim seksom, poskušal spet ujeti to izkušnjo. Swami mu je hudomušno odgovoril:

V verskem poslu vedno znova najdemo osebe s težnjo, da bi vse ostale prepričali naj iščejo nekaj, kaj ne obstaja, ali pa kar ima zelo majhno vrednost, čeprav obstaja. Ali vidiš problem, povezan s to idejo? To je domislica vredna samega Toma Sawyerja.⁹

Modri duhovni ljudje vedo, da razsvetljenja ni mogoče prisiljeno pospešiti. Vsak samomotiviran trud na duhovni poti je hkrati poraz samega sebe, ker vodi do napihovanja ega, ne pa v njegovo preseganje. Zamisel, da lahko razsvetljenje povzročimo, bi morali najprej ovreči; pogosto jo nazadnje. Ananda Coomaraswamy je v svojem čudovitem eseju o hindujsko-budistični ideji o spontanosti (sahaja) pripomnil: "Vse, kar je za nas najboljše, pride v naše roke samo od sebe - če pa se trudimo srečo ujeti, se nam vedno izmuzne."¹⁰

Kritična ocena neotantrizma

Pri izpostavljanju slabosti in nevarnosti, ki so prisotne v neotantrizmu, ne želim odpisati celega gibanja. Gotovo je postalo pomemben faktor v pojavljajoči se duhovnosti, ki do telesa goji pozitiven odnos. Ljudem, ki so prerasli s krivdo prežeto puritanstvo in konvencionalno seksualnost nudi pomen in upanje. Hkrati pa posameznikom, ki v kulturi ali družbi ne najdejo svojih korenin, nudi oporo in občutek pripadnosti. Bodočim kandidatom neotantričnih krogov je obljubljeno: "Nikoli več ne boš sam," "Sedaj imaš ljubeče prijatelje, ki te podpirajo," "V življenju imej namen," in "Dosezi popolno enakovrednost z nasprotnim spolom."¹¹

Za številne ljudi so to seveda zaželeni cilji, vendar imajo malo veze s pravim duhovnim življenjem, katerega namen je živeti v polnosti božanske izkušnje, kjer izgine strah pred samoto, nejevolja zaradi pomanjkanja prijateljev ali določenega namena v življenju. Duhovno sorodno in ljubeče okolje je vsekakor pomembno za duhovne začetnike, a obstaja nevarnost, da ga spremenimo v lažno resničnost. Dobro je vedeti, da je koristno živeti tudi zunaj samostanskih zidov ali zaščitniške skupine, kjer se moramo soočiti s težavami in najti božanskost v resničnem svetu.Največja vrednost neotantre v postopku ponovnega ovrednotenja našega človeškega telesa kot osnove duhovnega življenja bo odvisna od dveh sorodnih faktorjev: 1) ali bodo zagovorniki neotantre uspeli premagati zahodnjaško potrošniško mentaliteto, ki stremi k takojšnji zadovoljitvi, k prevaram in narcisoidnosti; 2) ali bodo lahko v sebi ponovno našli globok občutek za sveto in za spoštovanja vredno Skrivnost, ki ne bo stlačena v prikladne formule ter že gotove verske sisteme ali elegantne obrede. Pot je Skrivnost!

Opombe:

1 - Kularnava tantra (II. 6)
2 - Frost, G. in Y. (1989). Tantric Yoga: The Royal Path to Raising Kundalini Power
3 - Kularnava tantra (I. 96-97)
4 - Trungpa, C. (1973). Cutting Through Spiritual Materialism
5 - Bhattacharya, B. (1988). The World of Tantra
6 - Wikipedia: Retrograde ejaculation
7 - Svoboda, Robert E. (1986). Aghora: At the Left Hand of God
8 - Grof, S. (1985). Beyond the Brain: Birth, Death and Transcendence in Psychotherapy
9 - Swami Chetanananda. (1973). The Breath of God
10 - Coomaraswamy, A. (1948). The Dance of Shiva: Fourteen Indian Essays
11 - Frost, G. in Y. (1989). Tantric Yoga: The Royal Path to Raising Kundalini Power

[video] Aghori

2009-03-02T12:42:00.000+01:00

Na video portal Dailymotion sem naložil dokumentarni film (v šestih delih) o življenju enega izmed pripadnikov hindujske tantrične sekte aghora. Film predstavi Ramnatha, enega izmed peščice aghorijev, ki še živijo na smashanih Indije. Kdo so agoriji in kaj je aghora, lahko preberite v HoS prispevku NG - Taboo: After Death. Za predvajanje videa morate imeti v vašem spletnem brskalniku nameščen predvajalnik FlashPlayer.
Prvi del:

Aghori 01

Drugi del:

Aghori 02

Tretji del:

Aghori 03

Četrti del:

Aghori 04

Peti del:

Aghori 05

Šesti del:

Aghori 06

Švic, blato in MTB

2009-03-01T15:43:00.001+01:00

Danes sem se prvič v tem letu spravil na kolo z namenom rekreacije. Višje temperature so v meni prebudile željo po dozi kolesarskega adrenalina, ki se je nabiral vso zimo. Pravzaprav sploh nisem imel niti najmanjše ideje, kam me bo pot vodila. Ulice in asfalt je hitro zamenjala rjava suha trava, redke zaplate snega in ... blato, izobilje blata vsepovsod. Ponekod je teren tako razmočen in mehek, da moraš pritiskati na pedala kot nor, da sploh kam prideš. A nič zato! Bolj kot sem bil blaten, bolj sem užival. Ob robu gozda sem našel strmo in ozko »singlco« s skoki in ostrimi ovinki, ki se je po pobočju spuščala proti cesti Lesce-Bled. Dvakrat bi skoraj letel na kljun, a sem se še zadnji trenutek ujel za drevo. Zima je res terjala svoj davek tudi na mojih malce zarjavelih MTB vragolijah, vendar sem nedvomno prepričan, da bom kmalu spet nazaj v formi! Na Šobcu sem hitro švignil med sprehajalci - ki so me gledali kot da ne bi bil s tega planeta - še en krog po kampu, nato pa nazaj v klanec in domov, direktno pod tuš. Spomladanski blatni krst je uspel, preostane mi le še mukotrpno čiščenje kolesa, ki ga bom po vsej verjetno preložil na kakšen drug dan (saj veste, »kar lahko storiš jutri, ne počni danes«). Za en dan je bilo več kot dovolj umazanije, haha!

P.S. Na sliki ni moje kolo, je pa zelo dober približek stanja, v katerem se trenutno nahaja.

Last Night (1998)

2009-03-01T12:38:00.000+01:00

Predstavljajte si, da poznate točen datum in uro konca sveta. Kako bi preživeli zadnje ure? Bi uresničili vse neizpolnjene skrite želje ali bi se raje predali tihi samorefleksiji? Film Last Night pripoveduje zgodbo o ljudeh, ki preživljajo zadnji večer na zemlji. Nekateri ljudje želijo zadnji večer preživeti sami, drugi v družinskem krogu. Nekateri se pridružijo skupnim molitvam ali uličnim zabavam. Ideja o kataklizmi v filmski umetnosti ni nova, a Last Night se je ne loteva na klasičen hollywoodski način. Tisti, ki si želijo spektakularnih posebnih učinkov, bodo razočarani. Režiser se osredotoča na zgodbe posameznikov, gledalca pa potisne v razmišljanje o svoji minljivosti. Prav lahko filmsko zgodbo iz platna prenesemo v naš svet - ne v apokaliptičnem smislu, temveč na nivoju nas, kot posameznikov, ki smo vsak dan bližje smrti. Nihče ne bo živel večno. Nekateri bodo odšli že kmalu, drugi pa dočakali visoko starost. Za umirajočega konec sveta ni znanstvenofantastična zamisel, ampak resničnost. Ko umremo za nas svet živih preneha obstajati. Film je v meni vzbudil razmišljanje o tem, kaj sem v življenju dosegel in kako bom preživel čas, ki mi je dan.
Kaj pa ti, dragi bralec?

Informacije o filmu:

naslov: Last Night
leto: 1998
država: Kanada
dolžina: 94 min.
več info: IMDb

Hindujski pogled na svet

2009-02-17T12:12:00.000+01:00

Eseji na strani House of Sutekh se pogosto ukvarjajo z ezoteričnimi tradicijami vzhodnih dežel, še posebej Indije, kjer prevladuje hinduizem in njemu podobne veroizpovedi. Da ne bi bile prakse in filozofije o katerih govorimo vzete iz izvornega konteksta, predlagam, da začnemo čisto na začetku in si pogledamo nekaj temeljnih idej, na katerih so zrasle. Pred vami je nekoliko daljše razmišljanje o hindujski mitologiji, v katero so vpete razne duhovne discipline, kot sta yoga in tantra.

Najprej bi rad malo bolj natančno razložil izraz mitologija. Ko običajno naletimo na besedo mitologija, nam v mislih vzniknejo razni sinonimi, kot na primer fantazija, neresničnost, nekaj, kar je zasanjano, skoraj malce negativno v današnjem svetu znanosti. Za filozofe in učenjake pa beseda mitologija nosi povsem drugačen pomen. Mitološki jezik je jezik podob v nasprotju z običajnim, opisnim jezikom. S podobami lahko včasih povemo več kot s pojmi; podobe pa so, pravzaprav, izvor mišljenja. Ljudje radi razmišljamo s pomočjo analogij: človeško življenje radi primerjamo z letnimi časi. Čeprav obstaja mnogo razlik med cikli letnih časov in človeškim življenjem, govorimo o jeseni in pomladi življenja. Te slike postanejo močna orodja mišljenja. V sodobnem času se nam zdi naivno razmišljati o Bogu kot o starcu z dolgo sivo brado, ki, obkrožen z angeli, sedi na svojem prestolu. Morda nam je bližje budističen koncept Boga kot nedeljive praznine ali kot neskončnega bistva vsega. Kljub temu pa je slednja predstava enako človeška kot podoba Boga na zlatem prestolu. Vse verske, filozofske ali znanstvene predstave o svetu so le prevodi fizičnega in duhovnega sveta v simbole in oblike človeškega uma.

Hindujski pogled na svet temelji na zamisli o drami in o igralcu, ki igra svoje vloge. Ključen igralec te drame se imenuje Brahma (sanskrt: bra - "razširiti"). Hindujski pojem Brahme se navezuje na idejo o jazu, kjer je Brahma izvorni jaz in središče celotnega vesolja. Osnovna zamisel je, da obstaja le en jaz. Vsak od nas je ta jaz, ki žari kot sonce. Tako kot ima sonce nešteto žarkov, tako Brahma nosi vse obraze ali maske, ki obstajajo. To niso le človeški obrazi, temveč tudi obrazi živali, rastlin, kamenja, vode... Vse stvarstvo je najvišji jaz, ki se igra igro pretvarjanja, da je dejansko maska.

Sodeč po hindujski mitologiji, je temeljni proces resničnosti igra "skrij in najdi" ali skrivalnic - osnova vseh iger. Ko se igramo z malčkom, naš obraz skrijemo za kartonasto škatlo. Nato pokukamo izza škatle na levi ter še na desni strani in malček, ki je bližje izvoru stvari, se začne smejati, saj čuti, da je igra skrivalnic osnova vsega. Ta smiselna ureditev se v sanskrtu imenuje lila ("igra"), igra skrivalnic. Ko malo bolj pozorno preučimo to igro, opazimo, da je povezana s pojavljanjem in izginjanjem. Na primer: če sedim ob privlačnem dekletu in položim roko na njeno koleno in jo pustim tam, jo čez nekaj časa ne bo več opazila. Če pa jo z roko nežno trepljam po kolenu, ker se v danem trenutku nahajam ob njej in nato spet odidem, bo to dejanje veliko bolj opazno. To je stvar prihajanja in odhajanja, kot vibracija: valovanje pozitivne in negativne energije. Znatno nihanje, ki se odvija na atomskem nivoju trdnih stvari, ne bo prepuščalo skozi nihanja, ki je moja roka; oseba me bo (za vsaj nekaj časa) opazila. Druga nihanja, kot rentgenski žarki, imajo takšno sestavo, da lahko prehajajo skozi predmete, zato je skoraj vse neopazno prihajanje in odhajanje, pozitivno in negativno, zdaj smo tu, v naslednjem trenutku nas ni več; vse v snovnem kozmosu si podaja roki na tak način.

Torej, imamo to našo igro (lila), kjer se pojavita dve stvari, ki sta v resnici ena sama. Brahma je temelj, vendar se Brahma pojavlja v dvanva, v parih (dvojnosti). Dva je sanskrtska beseda, ki pomeni enako kot v slovenščini. Dvojnost je osnova, saj v snovnem svetu ne moremo iti onstran dvojnosti, kajti nasprotje enosti je nič. Le kaj je skupnega enosti in niču? Hindujci to stičišče imenujejo Brahma ali včasih Om. Kljub temu pa ne moremo razmišljati o dejanskih skupnih točkah tega črnega in belega, saj se v dvojnosti črnega in belega skriva past: vedno ju najdemo skupaj. Razlikovanje temelji na soglasju implicitne enosti in eksplicitne razlike. Prvi korak v skrivalni fazi igre skrivalnice (oz. skrij in najdi) je, da pozabimo na implicitno enotnost med črno in belo, med da in ne, obstojem in neobstojem, lepim in grdim. Ta pozaba osnovne enosti se imenuje maya – beseda ima mnogo pomenov, v glavnem pa pomeni "kreativna moč", "magija" ali "iluzija"; iluzija, da sta nasprotji ločeni. Ko začnemo v to verjeti, postane igra zelo vznemirljiva! Če narišem krog, bi večina ljudi na vprašanje, kaj sem narisal, odgovorila, da krog. Bore malo bi bilo takih, ki bi rekli, da sem narisal luknjo v kamnitem zidu, kajti ljudje radi najprej razmišljamo znotraj znanega in očitnega. Kljub temu, bi bili vsi odgovori v bistvu pravilni. Celotno vesolje je takšno – prazno, brez definicij, ljudje pa smo tisti, ki sami sebe slepimo.

V hindujski mitologiji Brahma igra igro skozi časovna obdobja, imenovana kalpa. Vsaka kalpa traja 4 320 000 let. V eni kalpi pozabi svojo resnično identiteto in se manifestira kot veliki igralec vseh nas. Nato se v drugi kalpi prebudi, se spomni, kdo je v resnici in je pomirjen. Obdobje njegove manifestacije v kozmosu se imenuje manavantara. Čas, ko se umakne nazaj vase, pa nosi ime pralaya. Ti cikli se nadaljujejo v neskončnost in nikoli ne postanejo dolgočasi, saj zaradi cikla pozabe pozabimo vse, kar se je zgodilo prej. Primer: čeprav smo podedovali gene iz pradavnine, se kot dojenčki vedno znova rodimo v ta svet, kjer se soočamo z njegovimi radostmi in bridkostmi; redki se spomnijo prejšnjih življenj. Ko se postaramo, nas teža spominov vleče k tlom, kot knjiga v katero je pisalo mnogo ljudi.

Ljudski hinduizem verjame, se v vsakem od nas ne nahaja le najvišji jaz, Brahma, temveč tudi individualni jaz ali duša, jivatma. Jivatma se vedno znova, v napredujočih ali nazadujočih ciklih, reinkarnira glede na zakone karme (sanskrt: karman – delati; dejanje). Karma je pojem, ki se nanaša na zakon vzroka in posledice, kjer se vsako naše dejanje odraža in oblikuje našo prihodnost. Napačno je karmo enačiti s krščanskim konceptom greha. Greh pride z občutkom krivde in obsojanja dejanj, karma pa sama po sebi ne nosi teh lastnosti.

Tako pride čas, ko postajamo vedno bolj vpleteni v zanke sveta; strast in pohlep nas premetavata sem ter tja po morju samsare (cikel rojstva, smrti in zablod, minljiv svet). Nato včasih sledi doba, ko se človek umakne in se postopoma razvija, vse dokler ne postane popolnoma razsvetljen, mukti. Beseda mukti označuje odrešeno osebo, ki je dosegla stopnjo, imenovano moksha (osvoboditev/odrešitev), kjer je spet našla samo sebe. Sedaj ve, kdo je. Ve, da je (tako kot vsi ostali) globoko v sebi le osrednji jaz, Brahma, ter da so vsa razlikovanja zgolj ogromna in veličastna iluzija.
To je seveda dramska ideja, kajti v drami imamo osrednji odrski prostor in zakulisje, kjer se igralci oblečejo v odrska oblačila ter si nadenejo ali snamejo maske. Persona je latinska beseda za klasične dramske maske. Sestavljena je iz dveh korenov: per pomeni "skozi", sona pa pomeni "zvok" - klasične maske imajo ustno odprtino, ki ojača zvok. Dramatis personae, seznam igralcev v igri, je seznam mask, ki jih bodo igralci nosili. Ker pa tu dramo uporabljamo le kot orodje za razlago pravega človeškega jaza, si zdaj zastavimo pogosto človeško vprašanje: "Ali si resnična oseba (persona)?" V njem se odraža dejstvo, kako globoko je človek zabredel v iluzijo. Beseda maska sedaj pomeni "resničnega igralca pod njo". Ves smisel dramske igre je, da igralec na odru uporabi svoje veščine in z njimi prepriča gledalce, ki vedo, da je vse igra, da je dogajanje na odru resnično ter da so nenehno na trnih, popolnoma zatopljeni v igro, ki jo dojemajo kot resnično. Hindujska ideja gre seveda še en korak dalje: največji igralec, mojster v zakulisju, ki igra veliko dejanje, imenovano življenje, je tako dober igralec, da sam začne verjeti v resničnost igre. Hkrati je igralec in občinstvo, njegova igra ga je očarala. Zato nas naše ideje ter prepričanja o svetu in v resničnost raznih stvari in dogodkov tako močno prevzamejo, da popolnoma pozabimo, kdo smo.

Hindujcem je dobro znana zgodba o velikem modrecu Naradi, ki je obiskal Vishnuja. Vishnu je eden izmed aspektov Brahme, kjer je Brahma stvarnik, Vishnu ohranitelj, Shiva pa uničevalec. Narada je prišel do Vishnuja in mu rekel: "Kaj je skrivnost tvoje maye?" Vishnu ga je dvignil in ga vrgel v mlako. Takoj ko je pristal v vodi, se je rodil kot princesa iz številne družine, kjer je kot deklica izkusil otroštvo. Kasneje se je princesa poročila s princem iz drugega kraljestva in šla živet k njemu. Obkrožalo ju je osupljivo bogastvo, vendar je razkošje kmalu končala huda vojna, ki je popolnoma razdejala prinčevo kraljestvo. Tudi princ je padel v bitki, njegovo truplo pa so sežgali, kot veleva tradicija. V trenutku, ko se je princesa, kot zvesta žena, nameravala jokajoča vreči na gorečo grmado, je Vishnu Narado sunkovito potegnil iz mlake in ga vprašal: "Za kom jočeš?" Zgodba lepo ponazori svet kot magično iluzijo. A kdo je to iluzijo tako umetelno spletel? Mi sami (vsak posameznik), seveda! Ne "jaz" kot empirični ego, ne "jaz" kot oblika osredotočene zavesti, s spomini in mislimi, ki ustvarjajo občutek "vsakodnevnega jaza/obstoja", temveč "jaz", ki je zadolžen za rast las, barvo oči, oblikovanje kosti – globoko odgovoren "jaz", ki je odgovoren za vse okrog nas.

To je torej povzetek hindujske dramske predstave kozmosa kot neskončne igre skrivalnic. Nauk te drame je, da je povsem normalno, da nas skrbi, kako bo jutri; strah nas je bolezni, smrti in bolečine, a naš cilj je spoznati, da je vse to le iluzija, ki se je ni treba bati. Bojimo se, da po smrti ne bo ničesar več, le večen spanec. Vem, sliši se strašljivo, vendar v resnici to niti ni pomembno, kajti ko vstopimo v obdobje smrti, pozabimo preteklo življenje. S tem kozmična igra ne postane dolgočasna, kljub temu pa z vsako reinkarnacijo postanemo bolj modri kot se nam sprva zdi. A pod površjem dvojnosti, med črnim in belim, življenjem in smrtjo, v samih temeljih, je nekaj neizrekljivega. To je naš pravi jaz, to je skrivnost, ki je sedaj razkrita. Večina ljudi jo še ni izkusila, zato tudi niso razsvetljeni, a za začetek poti je dovolj že, da poznate to skrivnost. Kljub temu vas opozarjam: ne tekajte po ulici in ne kričite, da ste Bog!

Na svetu so ljudje, ki jih bom imenoval "izgubljenci", na nasprotni strani pa se nahajajo "najdenci". Izgubljenci so popolnoma izgubljeni v iluziji ter globoko predani človeškemu stanju. Najdenci so, bolj ali manj, v stiku s centrom in delujejo iz njega. Včasih v ezoteričnih krogih na izgubljence gledajo s posmehom, jaz pa menim, da bi jih morali pohvaliti, saj so se brez strahu podali v velike pustolovščine, izgubljeni v svetu maye, kjer raziskujejo njene divjine. V vseh kulturah izgubljenci ohranjajo stike z najdenci. Najdenci so lahko yogiji, šamani, svečeniki ali filozofi, ki izgubljence opominjajo: "Konec koncev, v resnici niste izgubljeni, vendar ste zelo pogumni, da mislite tako." Na ta način nekateri najdenci delujejo kot guruji in funkcija guruja je pomagati ljudem, da se predramijo iz sanj.

Sredi vsakodnevnega življenja preproste hindujske skupnosti obstajajo štiri kaste: kasta svečenikov, vojščakov, trgovcev in delavcev. Vsak hindujec pripada eni izmed štirih kast, v katero se je rodil. Nam se to zdi precej omejujoče, kajti kot sin trgovca, bi morda raje šli na univerzo, doštudirali in postali profesor. Vendar se je treba zavedati, da kaste izvirajo še iz časov, ko ni bilo šol in ko so dečke izobraževali očetje, deklice pa matere, zato ni bilo možnosti, da bi otroci postali nekaj drugega. Vem, danes se zahodnjaškemu umu to zdi primitivno, a tako je bilo. Ko je moški dosegel zrela leta in vzgojil sina, ki je bil dovolj star, da je prevzel upravljanje družine, je moški zapustil kastni sistem. Postal je sannyasin, izobčenec, in odšel iz vasi nazaj v gozd. Na ta način v hindujski kulturi poznamo dve življenjski stopnji: grihasta ali "(hišni) gospodar" in vanaprastha ali "prebivalec gozda". Človek je v pradavnini prišel iz gozdov in zgradil civilizirane vasi in mesta. Lovci so se ustalili in se preusmerili v poljedelstvo. Razdelili so se v kaste, kjer je imel vsak človek svojo funkcijo: filozof, ribič, kralj, krojač, tat, trgovec, berač - a vse to so le vloge dramske igre. Kdo smo torej pod maskami?

Od nas je odvisno, da v zrelih letih izvemo, kdo smo v resnici. Čez nekaj let bomo umrli, še prej pa se moramo prebuditi iz iluzije, da nas ne bo strah smrti. Ko nekdo postane vanaprastha, se odpravi h guruju, kjer se uči yoge (umetnosti prebujanja). Yoga nas uči (znova) spoznati, da je ločenost maya, ki ni temeljna resničnost ter da smo vsi eno. Temeljno vprašanje, ki ga vsi guruji postavijo svojim učencem je: "Kdo si?" Spoznati, kdo v resnici smo utegne biti precej zamotano, podobno kot če bi se prijeli za čevlje in poskušali sami sebe potegniti v zrak. "Kdo želi vedeti, kdo sem? Če bi mi vsaj uspelo ujeti to stvar," se sprašujejo učenci. Guru učencem naprti razne sadhane ("duhovne prakse"), ki jih povežejo z njihovim centrom, medtem pa jih ves čas opazuje s čudnim izrazom na obrazu. "O, ne," si mislijo učenci "ta guru me bere kot knjigo. Vidi vse moje skrite in nečiste misli. Prepoznal je moje poželenje in vidi, kako slab sem pri osredotočanju." V resnici pa guru sam pri sebi umira od smeha, ker vidi Brahmo, ki se še ni pripravljen zbuditi. Nekega dne učenca presune spoznanje, kot da bi ga nekdo s kladivom udaril po glavi. Ko spozna resnico za masko, je šokiran. Misli si: "O joj! Po vseh teh letih je bilo spoznanje tik pred mojim nosom!" Ta trenutek se imenuje moksha. Za ta pojav imamo ljudje mnogo imen. Na zahodu mu pravimo odrešitev, mistična izkušnja, kozmična zavest itd. Jezik je zelo okorno orodje za izražanje teh pojavov in naš odrešeni učenec bi moral reči: "Končno sem odkril, da sem Bog!" Zaradi takih izjav je na zahodu mnogo ljudi končalo v umobolnicah, saj je bila družba prepričana, da je oseba znorela. "Seveda. Čestitam! Končno si spoznal," bi vam ob tej izjavi odgovorili v Indiji.

Naše, zahodnjaške predstave o Bogu se od hindujskih razlikujejo. Če opazujete podobe hindujskih božanstev, boste opazili, da imajo pogosto več parov rok. To pa zato ker so nekakšne kozmične stonoge. Stonoga ne razmišlja, kako uporabiti vsako nogo posebej; vsaka deluje samodejno. Hindujci si vsemogočnost predstavljajo kot veliko stvari, ki delujejo v popolni, samodejni skladnosti. Naša ideja pa je bolj tehnična: vsemogočno bitje bi moralo vedeti, kako narediti vsako posamezno stvar. "Bog, kako ustvariš zajca?" vpraša zahodnjak in pričakuje podroben opis postopka, kot da Bog pozna pravilno zaporedje vsakega atoma zajca. Tudi hindujec vpraša Boga: "Bog, kako ustvariš zajca?" "To ni noben problem, preprosto postanem zajec," mu odgovori Bog. Hindujec vztraja: "Ampak, kako postaneš zajec?" "No, preprosto to naredim, enako kot če bi odprl dlan. Ni mi treba vedeti sleherne podrobnosti," se mu nasmehne Bog. Na ta način se zahodnjaška in hindujska predstava o Bogu razlikujeta. Torej, ko hindujec spozna, da je Bog ter da so drugi tudi, vidi ples Boga v vsem, kar ga obkroža. Ni mu potrebno zavzeti nobene posebne, vladarske vloge – preprosto izkusi samega sebe in okolico kot del povezane celote. Vse se dogaja spontano in samodejno. Ta izkušnja je temelj celotne hindujske filozofije.

Otroke v naši družbi vzgajamo tako da jih učimo osredotočati se na delce ter prezreti celoto. Kažemo na stvari, jim dajemo imena in otrokom pravimo: "Poglej to, poglej tisto." Vendar nas otroci pogosto sprašujejo, kaj stvari so, mi pa spoznamo, da nimamo imen zanje. Kažejo nam ozadja, oblike praznine med stvarmi in nas sprašujejo: "Kaj je to?" Odrasli jih ignoriramo in jim odgovorimo, da ni pomembno, saj to nima imena. Vztrajamo ter jim raje kažemo pomembne stvari v okolici. Najpogosteje pa otrokom vbijamo v glavo, kdo so in kakšno vlogo morajo igrati – kakšno masko morajo nositi. Spomnim se, da sem imel kot otrok kar nekaj identitet, vendar sem se moral odločiti le za eno. Odrasli svet me je prisilil v to. V mislih mi odzvanja prežvečena in klišejska fraza: "Bodi to, kar si." V redu, v redu – a kdo v resnici sem?!

Hindujska kozmična drama je v bistvu nekoliko zlagana (maya), vendar kljub temu čudovita. Pristna oseba je ta, ki se zaveda, da je vse samo igra, a jo kljub temu igra popolno. Predan je življenju, vendar je kljub temu osvobojen pasti samsare. V tej božanski komediji za odrom ni lutkarja, ki bi vlekel vrvice – le Brahma, tako dober igralec, da ga njegova igra popolnoma prevzame.

Ljudje, ki se podajajo v svet yoge in drugih indijskih duhovnih tradicij, bi moral najprej poznati njihove mitološke mehanizme v ozadju, saj drugače kot gobe po dežju vzniknejo razne power yoge, krščanske yoge, gole yoge ipd.

Viri:
- Wikipedija - Portal Hinduism

* * * *

DODATEK (20. jan. 2008):

Včeraj sem gledal film The Nines, ki lepo prikaže idejo zgornjega eseja. Zgodba govori o mlademu, uspešnemu igralcu, scenaristu ter razvijalcu računalniških iger. Njihova življenja se na nenavaden in skrivnosten način prepletajo, vseskozi pa v treh junakih raste občutek, da resničnost ni to, kar se na prvi pogled zdi. Film se zaključi s kozmičnim spoznanjem o pravem jazu likov in o svetu kot konstruktu ali dramski igri. Vredno ogleda!

Psihedelični eliksirji duha

2009-02-16T12:07:00.000+01:00

Med prebiranjem raznih duhovnih besedil vedno znova naletim na sklicevanja in namigovanja na dokaj fascinantno idejo - da posameznik, ki doseže visoko stopnjo duhovnega razvoja, izkusi stalno telesno biokemično spremembo, ki preoblikuje njegove telesne tekočine (slina, kri, pot, sperma) v enteogene.

Posebej zanimivi so sledeči odlomki:

"Poznam indijskega svetnika, ki izloča sladkobo, bolj sladko od najbolj sladkega čebeljega panja. Imenuje se Poonja. Njegov vonj - kako težko ga je opisati; morda se mu le kliše mleka in medu lahko približata - visi v zraku njegove sobe, kjer ga v požirkih vdihavajo struje njegovih obiskovalcev. Prisotnost Poonje lebdi kot pero v toplem indijskem zraku. Po njegovem mnenju ni ničesar, kar bi lahko dosegli. Preprosto živi v radosti bivanja in to je njegovo sporočilo, ki ga oddaja kot cvet..."
- Houseden, R. (1993). Soul and Sensuality

"Baraka je v bistvu prenosljiva vrlina. Ena izmed najučinkovitejših metod svetnikov je, da tistemu, ki želi imeti korist od njega, pljune v usta..."
- Seligman, C. G. (1961). Races of Africa

Ta ideja se zelo približa pojmu tsentsak, ki ga Michael Harner opisuje v svojem eseju The Sound of Rushing Water:

"Da bi novic prejel nekaj tsentsaka, šaman izbljuva po izgledu lesketajočo snov v kateri se nahajajo duovni vodniki. Z mačeto nato odseka delček tega tsentsaka in ga da novicu, da ga pogoltne."

Ne smemo pozabiti na skrivnostne besede Jezusa v Tomaževem evangeliju, kjer Tomažu reče: "Jaz sem tvoj gospodar. Ker si pil, si postal pijan od žuborečega potoka, ki sem ti ga dal... Ta, ki bo pil iz mojih ust, bo postal kot jaz..." V času gnostičnih kristjanov so se častilci med "ljubezenskimi gostijami" naslajali s semenom in menstrualno krvjo razsvetljenih duhovnih mojstrov.

Sledeč odlomek iz Ecclesiasticusa (Modrost Jezusa, sina Siraha), 24:19-22, samo še podkrepi prejšnji odstavek:

"Pridite k meni vi, ki hrepenite po meni,
naužijte se mojih sadov.
Spomin name je namreč slajši kot med,
moja dediščina presega sat medu.
Kdor me uživa, bo še lačen,
kdor me pije, bo še žejen."

Če pomislimo, kako zelo podobni so nekateri halucinogeni kemikalijam v človeških možganih, zamisel o osebi, ki doživi veliko duhovno preobrazbo in proizvaja močne enteogene, ni več tako neverjetna. Kdo ve, morda je bila prava vloga prvotnih šamanov ta, da so ostale člane plemena napajali s svojimi sokovi, da bi dosegli stanje zavesti, kjer so bili vsi, za nekaj ur, združeni v en sam, ljubeč organizem.

Zato imam za vse vas, nadobudne duhovne popotnike, ki tu in tam poizkusite kakšno opojno substanco, zveličarsko zamisel. Morda je najvišji cilj uživanja enteogenov poskus prebuditve določene speče žlezo v telesu (češarika?), ki bo v telo črpala psihedelične snovi, ki bodo nato, hočeš ali nočeš, vplivale na vso vašo okolico. Če je to res uresničljiv cilj, bi bilo zanimivo videti, kako bi se s tem spopadalo ministrstvo za zdravje in policija. Namesto, da oseba poseduje prepovedane substance, oseba JE prepovedana substanca!

"Devadasi-je (svečenice prostititke) so v starodavnih hindujskih templjih razdajale milino Boginje. Pogosto so jih poznali kot gracije, saj so delile edinstveno kombinacijo lepote, prijaznosti in miline. Te svečenice so se močno približale hindujskemu pojmu 'karuna', kombinaciji materinske ljubezni, nežnosti, utehe, mističnega razsvetljenja in spolnosti. Heziod je napisal, da čutna magija svetih kurb ('horae') omehča moško vedenje. Ištar, Velika kurba Babilona je oznanjala: 'Jaz sem sočutna prostitutka.' Marija Magdalena je o svojih poklicnih sestrah rekla sledeče: 'Nismo sočutne le do sebe, temveč do vse človeške rase.' Starodavne vlačuge so se pogosto povzpele na visoke družbene položaje, ljudje pa so jih cenili zaradi njihove učenosti. Prostitutke v palestinskih centrih učenosti so spoštovali kot utelešenje Kraljice Nebes, boginje Kadešet. Tempeljske prostitutke so cenili kot zdravilke bolnih. Njihovi izločki naj bi imeli zdravilne lastnosti. Sufijski pregovor še vedno ohranja to izročilo: 'V ženski vagini se skriva ozdravitev. Celo njihov pljunek lahko zdravi.'"
- G. Walker, B. (1983). The Woman's Encyclopedia of Myths and Secrets

Dolgoletni prijatelj iz Anglije mi je nekaj časa nazaj govoril o kolegu, ki pije ženin amaroli in za petdesetletnika izgleda čudovito mladosten. Amaroli je ayurvedski pripravek iz urina, ki ima zdravilne lastnosti.

Ko bom dosegel razsvetljenje, vas bom vse povabil na zabavo, kjer se boste lahko do nezavesti opijali z mano, do takrat pa pridno vadite yogo. :-)

Totemske zivali

2009-02-15T12:03:00.000+01:00

Že nekaj dni razmišljam o vlogi živali v našem življenju, še bolj pa o totemskih živalih, o njihovi povezavi z duhovnostjo in arhetipih temeljne človeške narave. Sodobni človek se vedno bolj odtujuje od Matere Narave in s tem izgublja tla pod nogami. Starodavna ljudstva so živela holistično, totemi pa so le del njihove (skoraj pozabljene) zapuščine. Bili so orodja za preoblikovanje človeške psihe in za uglasitev s temeljnimi kozmičnimi načeli. Danes je v nekaterih pseudoduhovnih krogih moderno reči, da iščeš primeren živalski totem, ki ga boš izbral - modra celo več le-teh.

Izbira ne igra nobene vloge v odkritju živalskega totema, kajti v ta svet smo rojeni z njim; vključen je v celoten paket. Čeprav je živalski totem duhovnega izvora, je del nas kot na primer barva oči, krvna skupina, prstni odtisi ali edinstvena koda našega DNK. Totem ni ideja, temveč dejstvo. Morda bo lažje razumeti naravo našega živalskega totema, če pomislimo, da ga ne moremo izbrati tako kot nimamo izbire pri določitvi meseca in dneva našega rojstva ali oblike ledvice. Živalski totem je karta, ki so nam jo dodelili bogovi. Naša izbira je omejena le na to, kako dobro igramo nanjo. Če ne vemo, da smo dobili karto, bo očitno naša zmožnost igranja čudne in skrivnostne igre zemeljske inkarnacije močno omejena.

Živalski totem je le eden izmed že obstoječih aspektov naše duhovne biti, ki se jih ne zavedamo v celoti. Soočenje z resničnostjo teh skritih oblik bitja lahko primerjamo z nekom, ki je živel zavezanih oči in zamašenih ušes, nato pa je postopoma spoznal, da ima tudi čutila za vid in sluh. Kaj je ta preveza in vosek v ušesih, ki preprečuje zaznavanje številnih podaljškov naše duhovne biti, ki obstaja ta trenutek? Zaradi prekomernega vsakodnevnega poudarka na zelo ozek spekter življenja (drobne minljive drame in istovetenje z egom) je naša pozornost preusmerjena od dojemanja nivojev bitja onstran telesa. Od tod tudi izhaja pojem izbire.

Vsi živimo v kapitalistični, potrošniški kulturi, ki poudarja izmišljen koncept posameznikove proste volje ("Nakupujem, torej sem."). Naše dojemanje sveta popači ideja o življenju, ki ga določajo zavestne, domnevno racionalne izbire - še posebej pri blagovnih znamkah. Vendar živalski totem ni znamka. Ni ga mogoče izbrati, kot se, na primer, ni mogoče odločiti, da si setian. Si ali pa nisi. (Duhovna) iniciacija je v bistvu postopno raztapljanje umskih nesmislov ega, tančice, ki nam preprečuje, da bi videli to, kar v resnici je, kar je brezpogojno resnično. Očitno posameznikova izbira ne igra nobene vloge v tem procesu.

Na ta način pridemo do spoznanja, da bo vsak poskus odkrivanja živalskih totemov brezploden, razen če ovržemo idejo o izbiri. V jeklo okovan ego zahodnjaka se upira védenju, da v najglobljih plasteh našega bitja nimamo veliko izbire. Ego ni polaskan, ko izve da nam božanske moči dajejo osnovne sestavine, ki določajo, kaj smo v tem življenju. Naš živalski totem je v enaki meri "podarjena" usoda kot karma. Nudi nam pomembne namige o naravi celotnega kompleksa našega daimona, notranjega duhovnega "angela varuha", ki vodi našo inkarnacijo. Če vemo, da starogrška beseda daimon pomeni "delilec usode", imamo jasnejšo sliko o tem, kaj je pravzaprav živalski totem.

Živalski totem je le en del večplastnega sistema našega notranjega daimonskega ozvezdja. Enako pomembno je odkriti z njim povezan kontraseksualni totem, naš duhovni dvojnik nasprotnega spola s katerim smo se rodili. Pogosto so ta bitja le drugi aspekti iste entitete ter so povezani s silo spolne privlačnosti. Ljudje, ki nas privlačijo (ko se znebimo moteče navlake družbenega pogojevanja in pričakovanja) so ogledala te skrivne plati naše duše.

Povezava med kontraseksualnim in živalskim totemom ni avtohtona le v nordijskih deželah. Najdemo jo lahko v južnoameriškem in azijskem šamanizmu, afriških obredih mask, severnoameriških duhovnih tradicijah, nekaterih vejah sufizma (džinn/djinn ter diva), avstralskih aboriginskih verovanjih ter v številnih pretežno magijsko naravnanih šolah tantrizma. Kot vsi pravi duhovni pojavi, je tudi ta povezava univerzalna, ker jo je mogoče zaslediti povsod po svetu.

Vedite, da zgoraj navedene kulture in tradicije niso znane po preživljanju časa pred televizijo, igranju PC iger, neskončnih pogovorih po mobilnih telefonih, celodnevnemu brskanju po spletu, poslušanju cenene pop glasbe in s polnjenjem svojih čutnih zaznav z najnižjimi oblikami človeško ustvarjene šare. Večino svojih dni preživijo v tišini, kjer so pozorni na nečloveško naravno okolje, ki ga razumejo kot del njih samih. Ali je potemtakem čudno, da so sposobni zaznati subtilne dimenzije obstoja, ki so popolnoma skrite nam, ki si bombardiramo um z vsakodnevno dieto hrupne elektronske umske hitre hrane, medtem ko smo skoraj popolnoma odtujeni od Narave? Če se sprašujete, zakaj je vaše razumevanje živalskih totemov slabo ali nejasno, se vprašajte, koliko ur vašega življenja ste preživeli sami v tihem stiku z naravo in koliko ur ste bili potopljeni v zgoraj naštete aktivnosti. Duša nam lahko spregovori le v tišini. Reka ali gozd vas bo naučil več kot katerakoli knjiga.

Če se želite podati na pot odkrivanja vašega pravega živalskega totema, lahko začnete tako, da prosite nepristranske ljudi naj vam povejo s katero živaljo se jim zdite povezani. Ne zanašajte se popolnoma na vaše predstave o samem sebi. Vaš totem je mogoče tiger, a možno je tudi, da se vaš ego rad vidi kot tiger. Če večina ljudi, ki ste jih vprašali, v vas vidi želvo, dopustite možnost, da je vaš pogled popačen. Pomembno je poznati resnični živalski totem, ne pa zapadati v zidanje gradov v oblakih. V tem primeru se boste zgolj silili v vzorce, ki niso vaši. Lahko si predstavljate probleme, ki si jih ustvari želva, ki misli da je tiger - in obratno. Želva ima svoje prednosti in moči, zato se ne ujemite v popularne asociacije in raje iščite objektivna dejstva.

Jiva vsakega posameznika je rojena s svojo totemsko živaljo, ne glede na posameznikovo religijo. Večina ljudi, zaslepljenih z egocentrično usmerjenostjo sodobne civilizacije, ta faktor obstoja popolnoma ignorira. Ena od duhovnih prednosti združitve z duhovno potjo predanosti bogu je prevzem moči živalskega totema tega boga. Z drugimi besedami, Peter bo preko dela s sanjami, meditacije, divinacije, transa, obredov in drugih metod morda odkril, da je njegov živalski totem legvan. Kot častilec boga Seta pa bo obenem pridobil tudi moči živali, ki so povezane s tem božanstvom.

Če oseba ne čuti povezanosti z živalmi (ter drugimi tradicionalnimi simboli), povezanimi z določenim bogom, ta oseba ni pravi častilec tega božanstva. Mogoče oseba še vedno išče zase primerno duhovno pot ali pa v tej inkarnaciji ni primerna za kakršnokoli duhovno pot. To je treba še posebej poudariti: kot živalske toteme tudi duhovne tradicije ne moremo izbirati po mili volji našega ega. Enako kot pri pristni zaljubljenosti (ne le fantaziranju) more biti predanost bogu vseobsegajoča. Pomembno je, da se popolnoma odpremo strastnemu sprejetju boga v pristni obliki, ne pa na podlagi egoističnih človeških standardov. To transosebno popolno dojemanje božanskega loči brezpogojnega učenca od naredi-si-sam diletanta ki skače danes do nordijskih run, jutri na hatha yogo, pojutrišnjem pa na seminar kabale.

P.S. Prosim, da v komentarjih ne pišete, kateri so vaši totemi. To je intimna in osebna stvar vsakega posameznika.

Izprazni svojo skodelico

2009-02-14T12:02:00.000+01:00

Univerzitetni profesor se je nekoč odpravil na obisk k slavnemu mojstru zena. Medtem ko mu je mojster tiho serviral čaj, je profesor na dolgo in široko govoril o zenu. Mojster je čaj natočil že do skrajnega roba skodelice, a je še vedno nalival.

Profesor je vznemirjeno opazoval poplavo čaja na mizi dokler se ni mogel več zadrževati. "Skodelica je prepolna! Nehajte nalivati," je bleknil.

"Tudi vi ste podobni tej skodelici," mu je odgovoril mojster. "Kako naj vam pokažem zen, ko pa je vaša skodelica polna?"

Na današnji dan - 30. sept.

2009-02-13T12:00:00.000+01:00

"Če nebo ni zaljubljeno, ni tako vedro. Če sonce ni zaljubljeno, ne izžareva svetlobe. Če reka ni zaljubljena, bo odeta v molk in mirovanje. Če zemlja in gore niso zaljubljene, nič ne raste."

Na današnji dan, pred 800 leti, je luč sveta ugledal eden največjih mističnih pesnikov vseh časov, perzijski sufijski poet Mawlana Jalaluddin Rumi, čigar več kot 70 000 stihov že stoletja navdihuje ves svet. Mnogo učenjakov je prepričanih, da je Rumijeva poezija božanske ljubezni, mistične strasti in zamaknjenega razsvetljenja enako pomembna kot Dantejeva ali Shakespearejeva. Pesnik je bil še pred desetimi leti na Zahodu skoraj popolnoma neznan, danes pa je, med Američani, v družbi najbolj branih poetov. Eden izmed razlogov za tako priljubljenost je gotovo njegova sposobnost jasnega, neposrednega besednega izražanja globoko osebnega ter pogosto zapletenega sveta duhovne rasti in misticizma. Rumijeva poezija ima moč zaobiti razum in se razliti direktno v srce.

Šele srečanje z dervišem Šams-e Tabrizi je Rumija popeljalo na pot veličine. Ko je Šams potoval po srednjem vzhodu, moledujoč za družbo nekoga, ki bi lahko "prenašal mojo družbo". Nekoč je slišal glas: "Kaj ponudiš v zameno?" "- Svojo glavo!" "Ta, ki ga iščeš je Jalal ud-Din iz Konje." Leta kasneje, ko sta Rumi in Šams v neki krčmi kramljala dolgo v noč, so Šamsa poklicali ven skozi zadnja vrata. Ko je odhajal, ga je Rumi videl zadnjikrat. Umorjen naj bi bil po naročilu Rumijevega sina. Rumijeva izguba ljubljene osebe je našla svoj izraz v izlivih pesmi, glasbe in plesa. V iskanju Šamsa je pripotoval v Damask, kjer je spoznal:

"Zakaj bi iskal? Isto sem kot
on. Njegova bit govori skozme.
Iskal sem samega sebe!"

Umreti dobro

2009-02-12T11:57:00.000+01:00

Smrt v Zahodnem svetu je resen problem. Radi jo pometemo pod preprogo in se pretvarjamo, da se ni zgodila. Naši pogrebniki so zelo premeteni in točno vejo, kaj se pričakuje od njih. S pretvarjanjem, da se smrt ni zgodila, jo napravijo še bolj grozljivo. Poglejmo kaj se zgodi: odpeljejo nas v bolnišnico, kjer kot rakav bolnik v zadnje stadiju preživljamo svoje zadnje dneve. Obiskujejo nas prijatelji in vsi nosijo maske lažnih nasmeškov ter nam govorijo: "Bodi vesel, kmalu boš ozdravel in ko boš prišel domov, bomo imeli na vrtu veliko zabavo." Še hujši so zdravniki, ki jim ni dovoljeno, da nam pomagajo umreti. Seveda lahko prekoračijo pravila in to storijo, a njihova glavna naloga je zdravljenje in nedoločeno ohranjanje življenja s pomočjo sodobnih aparatov, medtem ko se okrog nas motajo groteskno temačni in resni obrazi. Vse osebje je prijazno, a hkrati tako klinično hladno, saj vejo, da je to smrt. Ne pravim, da niso zaskrbljeni, da so brezsrčni - le da pogosto ne znajo biti odkriti. To je podobno kot če bi srečali pijanca in ne bi vedeli kaj storiti z njim, ker se ne obnaša pravilno. Umirajoči se ne vedejo pravilno. Morali bi živeti! Bližnji ne vejo kaj bi storili z umirajočo osebo. Umirajočega ne pocukajo za rokav in mu rečejo: "Hej, imamo dobro novico zate. Umrl boš in čudovito bo! Poglej, nobenih obveznosti več! Ne bo ti treba več plačevati računov in nenehno skrbeti. Tvoj artritis bo izginil. Umrl boš. Zakaj ne bil ugasnil z velikim pokom? Imejmo zabavo! Dobil boš morfin, da te ne bo tako bolelo, nato te bomo posadili na udoben stol in pripeljali vse tvoje prijatelje in ljubljene. Nazdravili bomo s penino, vsi se bomo zabavali in umrl boš. Sijajno bo!"

Podobno je rojevanje s pripadajočimi težavami. V starih časih so ženske mislile, da rojevanje mora biti boleče, da je to dobro zanje kot oblika mazohistične kazni. Kasneje se je rodilo mišljenje, da je rojstvo naravno in da ni kazen. Ženske je bilo treba prepričati, da so vse te bolečine posledica napetosti v telesu in da je rojstvo čudovito, da ni bolezen. Kaj če bi enako naredili s smrtjo? Ali je smrt bolezen ali pa zdrav naraven proces, enako kot rojstvo? Seveda je. Sprememba odnosa družbe do smrti, bi okrepila to miselnost. Pomislite, kako težko bi bilo, če bi bili sami v tem prepričanju, vsi vaši sorodniki okrog vas pa bi stokali in se pretvarjali, da vas čaka neznosno trpljenje. - Sedaj si predstavljajte drugačen pristop: vsi prijatelji se zberejo okrog vas v objemu ter veselo rečejo: "Iskrene čestitke! Umrl boš."

Sliši se čudno, morda smešno, a izkušen duhovnik (ali poduhovljena oseba) lahko umirajočega popelje skozi proces umiranja, vendar mora biti z umirajočim zelo odkrit in mu reči: "Glej, glede teh zdravnikov ... ne meni se zanje; samo zabavati in zapeljati te želijo. Res boš umrl. Smrt ni grozna, a vedi, da bo to konec tebe kot sistema spominov, zato imaš sedaj, preden umreš, imenitno možnost, da se odrečeš vsemu, saj veš, da boš moral pustiti vse. Na ta način boš lažje umrl. Če imaš lastnino, jo razdaj; če v sebi nosiš neizpovedane stvari, ki te mučijo, jih izpovej na glas."

Ko napoči trenutek odhoda, se moramo sprijazniti s smrtjo - ne kot s pošastno nezgodo ali boleznijo zakadi katere se nas bodo prijatelji izogibali, ker smo videti grozno. Včasih so umirajoči v neprijetnem telesnem stanju: ne izgledajo dobro, oddajajo neprijeten vonj, vendar je s pomočjo sodobnih znanstvenih metod mogoče stvari narediti razmeroma čiste in prijetne za oko. Kljub vsemu pa je najpomembnejši sledeč odnos: smrt je enako pozitivna kot rojstvo in naj bi se jo veselili, kajti smrt je najvišji simbol odrešitve. Anandakumara Swami je rad citiral čudovit rek: Molim, da smrt ne pride pome in me najde živega. Z drugimi besedami, človek umre srečen, če ni nikogar, ki bi lahko umrl (ego je izginil preden ga je smrt dohitela). Védenje o smrti pomaga egu da izgine, saj mu narekuje, da se ne more oklepati življenja v nedogled.

Če želimo novo renesanso vere, je ta odnos do smrti prav gotovo dober začetek. Morda bi se dandanes imenovala Zavod za ustvarjalno umiranje. Lahko bi imeli oddelek s koktajl zabavami za umirajoče; oddelek z veličastnimi verskimi obredi in svečeniki; oddelek s psihedeličnimi drogami; spet drug oddelek z izbranimi vrstami glasbe itn. Vse to bi se odvijalo v Bolnišnici za radostno umiranje, katere namen bi bil oditi z velikim pokom, ne pa s tihim ihtenjem.

[recenzija] Tantra: The Path of Ectasy

2009-02-11T18:39:00.000+01:00

Redko smo priča ezoterični literaturi - še posebej tantrični - ki v sebi združuje akademsko-raziskovalni pristop, poljuden in dokaj lahko razumljiv jezik ter sintezo tematike skozi dolgoletne praktične izkušnje avtorja, ki velja za enega najvplivnejših Zahodnih strokovnjakov in preučevalcev yoge. Ker je bila hindujska tantra vedno bolj skrivnostna in težje dostopna kot vajrayana budizem (budistična tantra), si je Feuerstein s pričujočo knjigo zadal težko nalogo: definirati in razumljivo predstaviti avtentično tradicionalno tantro indijske podceline. Kot čolnar na sveti reki Ganges nas avtor popelje skozi obskurne duhovne pokrajine tantrične kozmologije; mimo tapiserije božanske igre (lila) Śive in Śakti, katerih načela se zrcalijo v hermetičnem reku “kakor zgoraj, tako spodaj”. Izpostavljena je pomembna vloga duhovnega učitelja (guru) in njegovega globokega odnosa z učencem (shishya), kar je za nas, individualistično usmerjene zahodnjake, težko predstavljivo. Tako kot nekatere struje zahodnjaškega okultizma je tudi tantra izrazito ritualistična; to lastnost avtor raziskuje v poglavjih o svetih zvokih (mantra), božanskih diagramih (yantra in mandala), gestah (mudra) in drugih tehnikah ustvarjanja svetega prostora. Knjiga se dotakne tudi stanja razsvetljenja in skritih moči uma, ki ga spremljajo.

Nad knjigo sem nadvse navdušen, saj je pravi dragulj med uvodnimi knjigami o tantri, ki ne bi smel manjkati na knjižni polici nobenega preučevalca yoge in hindujske filozofije. Njen glavni adut je razumljivost, vendar ne na račun skoposti in posploševanja. Pristaši neotantre bodo nad Feuersteinovo knjigo razočarani, saj se le-ta obrača proč od izpranih in lahko prebavljivih New Age interpretacij, iskalci verodostojnih in avtentičnih tradicij pa bodo v knjigi našli trdne temelje, na katerih je mogoče poglabljati in razširjati pristno izročilo, ki so nam ga predali starodavni tantrični mojstri.

Informacije:
- naslov: Tantra: The Path of Ectasy
- avtor: Georg Feuerstein
- založba: Shambhala Publications, Inc. (28. jul. 1998)
- jezik: angleščina
- št. strani: 294 (z opombami)
- ISBN: 157062304X

Satanistova odrešitev

2009-02-10T18:34:00.000+01:00

Peklensko vroči dnevi niso ravno najboljši za hladno natančnost pisanja raziskovalnih člankov o tematiki HoS, zato se, kot se spodobi, po starem ljudskem izročilu, ki pravi, da se klin s klinom zbija, poslužujem alternativnih metod za preprečevanja kisanja možganov. Včeraj, med popoldansko vožnjo s kolesom po razbeljeni cesti, se mi je porodila čudovita zamisel o možnosti za duhovno odrešitev vseh zagrenjenih, temačnih in s pentagrami okovanih satanistov!

Med pogostimi satanističnimi asociacijami se gotovo znajde roganje Bogu in zaničevanje Kristusa, navzdol obrnjeni križi, ipd. Cerkev tovrstne dejavnosti odločno obsoja, predrznim bogokletnikom pa obljublja večno cvrtje na nabodalih zlodejevega žara. Jaz pa pravim, da še premalo pljuvajo po Bogu, da so v žaljenju Kristusa diletanti in v svojih črnih usnjenih opravah navadni goth pozerji! Bogokletnost bi morali pripeljati v neslutene višave, kajti tu se skriva skrivna skrivnost, ki se mi je razodela. Če zmajujete z glavo in si mislite, da se je ubogemu Agapetosu gotovo zmešalo od vročine, naj vas potolažim, da ni kriva vročina, ampak tantra! Kdo bi si mislil, da se v tantri, hočeš ali nočeš, nahaja zveličanje vseh peklenščkovih častilcev?

Indijski modrec Prahlada je bil častilec boga Vishnuja. Po mnogih letih in preizkušnjah mu je njegov ljubljeni Bog podaril najvišjo samouresničitev. Tudi Prahladov oče, kralj Hiranyakashipu, se je stopil z Vishnujem, saj je bil njegov um nenehno osredotočen na Božanstvo. Vendar kralja ni odrešila ljubezen, temveč intenzivno sovraštvo do Vishnuja. Ta poučna tantrična zgodba nudi verodostojno razlago za Hiranyakashipuvo presenetljivo zveličanje: če je tarča Bog, se lahko alkimijski proces solve et coagula udejanji, ne glede na to da um žene ljubezen ali sovraštvo. Um se mora projicirati onstran samega sebe, da predre svoje omejitve in se spoji z višjim načelom. V tem duhu Shata-Patha-Brahmana pravi, da postanemo to, o čemer premišljujemo.

Zato še enkrat, malo hudomušno, pravim, da imajo goreči satanisti odlične možnosti, da preko intenzivnega in vseobsegajočega sovraštva do Kristusa postanejo zveličani. Ironija je, da verjetno tega ne bi hoteli. Še večja ironija je, da jih je večina preveč mlačnih v svojem prepričanju. Največja ironija v tem hipotetičnem scenariju pa je, da bi vsi goreči satanisti prej prišli v nebesa (četudi tega ne bi hoteli) kot roji "pobožnih" farških ovčic, ki se ob nedeljah trpajo v cerkve.

Amen.

Gnostična sabotaza Matrice

2009-02-09T18:30:00.000+01:00

Začetki
Pred 1800 leti so krščansko religijo burkali kaotični valovi prevrata. Biblija še ni bila kanonizirana, najpomembnejša doktrinarna vprašanja pa so bila na voljo komurkoli, ki si jih je želel prisvojiti. Ljudje niso mogli doseči sprave o tem, kateri so bili dejanski Jezusovi nauki. Eden najbolj eksotičnih okusov v vrelem kotlu teološke kontroverznosti je bil gnosticizem, mistična filozofija, katere zagovorniki so označevali boga Stvarnika Stare zaveze kot nesposobnega sleparja, oziroma ga celo zanikali. Namesto patriarhalnega lika, ki sedi na nebeškem prestolu visoko nad oblaki, so gnostični kristjani posvetili svoja življenja iskanju drugačnega boga: izmuzljivega boga, skritega v človeški duši.

Iskanje Boga v notranjosti človeške duše se je zrcalilo v mnogih oblikah. Nekateri gnostiki so zagovarjali popolno odrekanje svetu in družbi; pripadniki te ločine so živeli v puščavah kot asketski menihi. Spet drugi so se poročili, delali in živeli v družbi svojih krščanskih bratov drugih ločin, ne da bi kadarkoli omenjali svoje duhovne težnje. Gnostiki so imeli do razsvetljenja intuitiven in oseben pristop. Niso poznali hierarhije, družbenih in verskih kodeksov ter osrednjih vladajočih avtoritet. Cilj je bil doseči odrešitev na kakršenkoli način, ne pa ustvariti nove ortodoksnosti.

Medtem ko se je večina gnostičnih kristjanov zadovoljila z dostojnim življenjem učenjaštva in motrenja, so si nekateri izbrali bolj neposredno pot. Lomilci tabujev te krajše poti, pogosto napačno označeni kot "razuzdanci" ali "častilci hudiča", so podžgali največ radovednosti med sodobnimi raziskovalci.

Verjetno ni človeške dejavnosti, ki bi bila tako tesno prepletena s tabuji, kot sta skrivnosti Erosa in Tanatosa - seksualnosti in smrti začetka in konca, praznine, iz katere vznikne človeško življenje in brezna v katero izgine. Francoski filozof Georges Bataille razlaga, da je verski impulz identičen erotičnemu hrepenenju, saj oba, preko mistične smrti ega (religija) ali "male smrti" orgazma (seks), stremita k ugasnitvi posameznikove zavesti. Po mnenju Bataillea seksualni in verski tabuji izzovejo kršitev le-teh že zaradi svojega obstoja, kajti le preko človeškega gona po označevanju in nato razdevičenju (ali oskrunitvi) stanj neomadeževanosti razrahljamo racionalni um ter se sesedemo v zamaknjeno združitev s svetim.

Lomljenje tabujev je, z drugimi besedami, globoka duhovna dejavnost s pomočjo religije (vrtoglava evforija in krvna žrtvovanja) ali pa preko družbene igre (anarhično brezzakonje karnevala). Norci, zločinci in sveti blazneži so skozi celotno zgodovino človeštva skušali usodo in se "prebijali na drugo stran."

Antinomizem dandanes
Pojem, da psihološki šok, ki ga povzročijo prepovedane dejanja, lahko vodi do duhovnega prebujenja, se imenuje antinomizem. Beseda izvira iz stare grščine in dobesedno pomeni "proti zakonu." Antinomijske sekte so bile prisotne skozi celotno človeško zgodovino v skoraj vseh kulturah. Najbolj znan primer sodobnega časa je hindujska tantrična sekta aghora. Njeni pripadniki so znani po tem, da v svojem silovitem iskanju Boga in modrosti kršijo prav vse krajevne družbene norme (izvajanje obredov na človeških truplih, uživanje opojnih in nečistih substanc, kršenje kastnih norm, itd.). Seveda je iz perspektive aghore zaužitje iztrebkov zgolj Bog, ki jé Boga. Zakaj bi aghori razlikoval med izgledom, vonjem in okusom ter imel raje določene izkušnje, dejanja in snovi, če je vse Bog? Pa vendar ni vse tako preprosto. Aghora - tako kot večina tantre - govori v skrivnem (kodnem) jeziku. Aghori, ki govori o zaužitju iztrebkov, lahko metaforično pripoveduje o svojih meditativnih izkušnjah. Če ne izkusimo njihove poti, ne moremo vedeti, kot tudi ne obsojati.^[1] Antinomijska pot ni namenjena radovednim ali hedonističnim posameznikom. Zahteva absolutno preudarnost in neomajno zavezo božanski etiki, onstran tega sveta.

Antinomijski mistiki se niso nikoli ubadali z družbenim statusom, telesnim udobjem ali moralno odrešitvijo. Njihov cilj je bil vedno pridobivanje božanskih moči preko mistične spojitve z Bogom. To kar družba imenuje zlo, je tisto kar prekorači meje, preplavlja brez meja ter zamegli delitve na čisto in nečisto, sveto in posvetno. Antinomijski junak se namerno ne zmeni za ta razlikovanja ter izvaja dejanja, ki jih večina ljudi dojema kot umazana, odvratna ali nevarna. S tem ko hodi po božanskem ozemlju in se odpira absolutnemu, se osvobaja družbenih tabujev, raztaplja sram, strah in sodbo... Z vsakim prepovedanim dejanjem se duša okrepi in poveča; z vsako zlomljeno verigo postane primernejša za sprejem in spojitev z božanskim.

Antinomizem zgodnjega krščanstva
Antinomijski tok gnostičnega krščanstva se je pojavljal v dveh okusih: blag in močan. "Blag" antinomijski ideal je učil, da je meso le začasno nosilo duše, zato so lahko zreli kristjani delali s svojim telesom kar se jim je zahotelo. Biblična pravila omejevanja diete, obnašanja, oblačenja, spola (in spolnosti) so bila omejujoča in nepotrebne motnje, namenjene posvetni čredi, ne pa duhovnim izbrancem.

"Močni" antinomijski ideal so sprejele tiste krščanske skupine, za katere bi danes rekli, da stopajo po "levi" ali kratki poti. Pridigali so, da je grešnost pozitivna vrednota in vernike spodbujali h grešenju brez meja. Za lomljenje tabujev in družbenega pogojevanja so uporabljali seks, strah in opojne substance, medtem ko so s skrivnostno milino sanktificirali najbolj podla dejanja in sproščali silovito magično energijo.

Najbolj razvpit gnostični antinomist in učitelj vseh časov je bil Karpokrat, ki je v 2. stol. našega štetja živel v egipčanskem mestu Aleksandrija. Njegovi učenci so se ponašali z "znanjem o globokih stvareh Satana."^[2] Sodeč po sv. Ireneju so bili Karpokratovi nauki še posebej bogokletni zaradi ideje, da so morali kristjani podkupiti hudiča, če so se hoteli vrniti nazaj k Bogu. Hudič je nato duše umrlih vodil po onostranstvu - vendar le, če so se mu za časa življenja oddolžili z obrednim izvajanjem številnih "grehov." Karpokrat je učil tudi, da je Zemlja zaporniški planet, ki so ga ustvarili uporniški angeli ter nanj zaprli človeške duše v mračne grobnice mesa in kosti. Ti "angeli" so bili Vladarji, iznakažene kopije nekega drugega, višjega božanstva imenovanega nerojeni bog.

Jezus je bil običajen človek, ki se je spomnil svojega prejšnjega obstoja breztelesne duše z nerojenim bogom zunaj prostora in časa. Ko sta Jezusovo znanje in duhovna jasnost rasli, je spoznal, da so zakone (npr. 10 božjih zapovedi) in ustanove ustvarili Vladarji-stvarniki sveta, da bi nas preslepili in prevarali. Najboljši način premagovanja grehov je bilo vdajanje v le-te. Tako kot si voda išče svojo pot, se lahko tudi duša vrne nazaj k nerojenemu bogu, osvobojena zemeljskih okov in omejitev. Za Karpokrata je bil Jezus ideal nekoga, ki je dosegel popolno svobodo duha; in ker je vir Jezusove moči ležal v skrajnem preziru vesolja, ki so ga ustvarili "angeli" Vladarji, je lahko vsak postal še večji kot Jezus, če je le preziral zemeljsko sfero še bolj kot On. Zaradi tega so nekateri karpokratovci same sebe dojemali kot enake Jezusu. Karpokratovci so v svoje krščanske obrede vključevali skrivne geste, sanjske prakse, magične uroke ter druge okultne ceremonije. Samouresničeni karpokratovci, ki so se dvignili nad padle angele stvarnike in Vladarje, so sedaj lahko poveljevali tem entitetam in obvladovali nevidne sile stvarjenja, kot če bi sami vladali Zemlji. Moralni zadržki jih niso omejevali, temveč le še bolj podžigali. Sv. Irenej, lovec na herezijo, razlaga:

"Karpokratovci so dosegli tako stopnjo norosti ... da pravijo, da je v njihovi moči početi karkoli je brezbožno in brezobzirno, kajti prepričani so, da so dejanja dobra ali slaba le v človeških glavah. Skozi preseljevanje duš v telesa morajo duše izkusiti vse vrste, oblike in dejanja življenja ... da njihove duše ob odhodu ne bi več trpele. Živeti morajo tako, da ne bodo spet prisiljeni v drugo telo, če bi jih karkoli omejevalo pri doseganju svobode."^[3]

Po mnenju Karpokrata smisel človeškega življenja ni pokora pravilom padlih angelov, ki so ustvarili ta svet in nas pustili na njem, temveč doseči razsvetljenje in popolnoma ubežati sferi iluzije. Zakoni so neke vrste duhovne ovire, ustvarjene, da s pomočjo bolečine in užitka ohranjajo pokoro. Zavoljo te zgrešene težnje po ustvarjanju resničnost na podlagi nasprotij (npr. prav - narobe, dobro - zlo, nagrada - kazen), smo tu ujeti v krogu smrti in ponovnega rojstva. Jezus je v sledeči prispodobi razložil, kako ubežati krogu reinkarnacij:

"Ko se srečate z nasprotnikom, ravnajte tako, da se ga osvobodite, saj vas lahko drugače privede do sodnika, sodnik do stražarja, ta pa vas vrže v ječo; resnično vam pravim, od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga."^[4]

"Nasprotnik" je bil Satan, vodja Vladarjev-stvarnikov. Po smrti je hudič duše nevednih in neizkušenih predal "sodniku" ter nato "stražarju". Ti angelski birokrati so nepripravljene duše reciklirali tako, da so jih ujeli v nova telesa in jih poslali nazaj na Zemljo, kjer so znova zaživeli. Telo je bila "ječa." "Od tam ne boste ušli dokler ne plačate zadnjega dolga," pomeni, da nihče ne uide Vladarjem; duše se vedno vrnejo nazaj na Zemljo, dokler ne izpraznijo vseh svojih grehov. Duše, ki so za časa enega življenja izpraznile malho grehov, so se osvobodile kroga ponovnih rojstev in se vrnile k bogu, ki biva onstran sveta Vladarjev. Drugače se ni bilo mogoče rešiti.

Tistim, ki so vsak greh izkusil vsaj enkrat, ne bo treba ponovno živeti. Ker so raziskali vsak kotiček in špranjo človeškega obstoja, jim ni treba več živeti v telesu. Karpokrat je trdil, da je Jezus razkril sveta učenja le učencem (Mark 4:10-11), ki so jih bili sposobni razumeti. Ljubezen in vera sta dovolj za zveličanje (cf. Gal. 5:6); "dobro" in "slabo" obstajata le v človeškem umu.

Kontroverznost glede Karpokrata pa se ni končala pri sv. Ireneju. Sv. Klement je nagajivega mistika obtožil kraje kopije Skrivnega evangelija po Marku iz aleksandrijske cerkvene knjižnice ter priredbe evangelija svojim "bogokletnim in telesnim" učenjem.^[5] Sv. Klement ne omenja tematike teh učenj, vendar je bil Karpokrat zanesenjaški učenec platonske filozofije, zato lahko o njegovih učenjih sklepamo na podlagi dejstev. "Skrivni Mark" opisuje, kako Jezus preživi noč v neki jami in razkaže "Kraljestvo Boga" moškemu, ki ga je obudil od mrtvih. Podobno tudi Platonova prispodoba o jami primerja navadno budno življenje z ujetništvom v temnem tunelu, kjer bivajo svetlikajoče se sence - brezno iz katerega lahko uidemo le s pomočjo filozofije. Karpokrat je verjetno združil mit Platonove jame z učenji Markovega evangelija in ju prikrojil za iniciacijski obred, ki bo njegove učence vodil v večni svet zunaj jame.

Reformator Epifan
Karpokratov cilj je bil zbežati iz vesolja; njegov sin, Epifan, pa je očetove nauke poskušal reformirati. Čudežni otrok (umrl je pri 17 letih), čigar radikalni pogledi na poroko in lastnino so vplivali na številne generacije krščanskih svobodomislecev, je svojo revolucionarno filozofijo predstavil v eseju O kreposti in pravici. Epifan je dokazoval, da je Bog Zemljo obdaril s sončno svetlobo in rastlinjem - pravzaprav nam je podaril cel planet - da bi te darove lahko uživali. Zakaj potemtakem v svetu neizmernega izobilja obstajata tatvina in ljubosumje? Mladi reformator je sklenil, da te pregrehe obstajajo, ker so slepi in nevedni ljudje z vztrajanjem pri osebni lastnini izpridili božje darove. Zakaj so, sodeč po neizmerni radodarnosti Boga, kristjani vztrajali pri zaklepanju hrane, živali in žena? Ali niso s sebičnim zanikanjem deljenja koristi poroke s svojimi verskimi brati pljuvali istega Boga, ki jih je blagoslovil z spolnim nagonom in hrepenenjem? Epifanov odgovor na dušeče tradicije, ki so tako razvnele njegovega očeta, je bil zelo neobičajen: ko je Bog svojim izbrancem rekel, naj ne menjajo žena, se je gotovo šalil.

"Zato morate razumeti rek ‘Ne boš hrepenel’ kot da se je zakonodajalec [Bog] šalil. K tej šali je dodal še bolj smešne besede: ‘... po premoženju soseda’ (Eksodus 20:17). Ta, ki nam je dal poželenje, ki ohranja človeški rod, je zaukazal naj ga zadušimo, čeprav istočasno nič takega ne ukaže drugim živalim. V besedah ‘... po sosedovi ženi’ šala doseže vrhunec, saj prisili skupno dobrino, da postane osebna last."^[6]

Sabotaža Matrice
Epifan si je svoje prevratne interpretacije Tore delil s kajniti, skrivnostno krščansko gnostično sekto iz 2. stol. našega štetja, ki si je ime izposodila od Abelovega morilskega brata, Kajna. Kajniti niso bili eskapisti kot karpokratovci niti reformatorji kot Epifan. Lahko bi jih označili kot saboterje. Kot številne druge krščanske gnostične skupine, so tudi kajniti verjeli, da je Zemlja nekakšna kozmična ječa ali živalski vrt za duše padlih in izgubljenih, labirint, ki mu vlada nesposoben in blazen demiurg. Ta demiurg je bil Jehova, srditi bog stvarnik iz Geneze. Njegova mati je bila Sofija, skrita boginja modrosti.

Kajniti so zavračali diaboličnega demiurga in svojo pozornost raje usmerili k Sofiji ("vzvišeni sili"), ki naj bi jih vodila in ščitila. Kot Jehova, si je tudi Sofija izbrala svoja ljudstva. Preko kajnitov, Judeža, sodomitov ter ostalih izobčencev Stare zaveze je neutrudno spodkopavala avtoriteto Jehove. Kajniti so bili močna antinomijska skupina, ki je obravnavala grešenje kot versko dolžnost. Preko sistematičnega kršenja Jehovih moralnih zakonov so skušali uničiti dejanske fizične zakone (npr. gravitacijo in trenje), ki omogočajo življenje na Zemlji. Kajniti niso klicali angelov zaradi odpuščanja, temveč za pomoč pri grešenju - v bistvu so poskušali sabotirati Matrico:

"In pravijo, da se ne morejo odrešiti na drug način, razen tako, da izkusijo vse stvari, kot jih je učil že Karpokrat. Ob vsakem grešnem in nizkotnem dejanju je prisoten angel, ki takemu posamezniku podari pogum in nečednost ... In to je popolno znanje - podati se v greh, ki ga je celo prepovedano imenovati, brez strahu."^[7]

Izgleda da so kajniti z drznim iskanjem nepopisnih dejanj pričakovali pesimistični neoplatonizem Jeana Baudrillarda, francoskega postmodernista, čigar načela simuliranja so tako izrazito vplivala na sodobno znanstveno fantastiko:

"Na primer: zanimivo bi bilo videti ali bi represivni aparat reagiral še bolj nasilno na simuliran zastoj/napad kot pa na pravega? Slednji vznemiri le red stvari: pravico do lastništva, medtem ko prvi, bolj kot na svoj cilj, namiguje, da morda zakon in red nista nič več kot le simulacija."^[8]

V simuliranem svetu ne moreta obstajati niti zločin, niti kazen na kakršenkoli pomemben način - le kako bi lahko, ko pa so zločinci, žrtve, policija in denar le različni aspekti iste iluzije?

Sklep
Antinomijska zapuščina je ovita v paradoks. Vse informacije o teh uporniških svetih možeh so se pojavile le v poročilih njihovih sovražnikov. To, kar je večina kristjanov imenovala "greh," so antinomijski gnostiki dojemali kot iniciacije; ni čudno, da so njihova sporočila tako prestrašila ustanove. Antinomijska pot zastavlja težka vprašanja. Ali lahko postanemo čisti tako, da se valjamo v nečistoči? Kaj je čisto, kaj nečisto? Kaj je greh in kaj ni? Ali imajo vladajoči neizpodbitno prav? Ali moč kvari? Je užitek zločin? Ali ista pravila veljajo za vse ljudi? So nekateri zakoni pomembnejši od zakonov ljudi?

V svetu kjer konvencionalna morala označuje smrt civilnih prebivalcev kot "kolateralno škodo," predsodke kot "družinske vrednote" in nosečnost kot "epidemijo," se bomo nekateri morda strinjali z Batailleovo bridko prošnjo za kolektivno prebujenje:

"Dvigni prekletstvo občutkov, ki zatirajo človeka in ga silijo v vojne, ki si jih ne želi ter mu vsiljujejo delo, čigar sadov ne bo nikoli okusil... Svojo notranjost prežemi z izprijenostjo in zločinom, ne kot z izključnimi vrednotami, ampak kot predigro njihove integracije v celoto človeštva. Z odprtimi očmi, usmerjenimi v prihodnji svet, sodeluj v uničenju današnjega sveta."^[9]

Kjer nič ni resnično in je vse dovoljeno, postane antinomijski človek edini moralist, ki ga je vredno poslušati. Morda nas ti starodavni heretiki še vedno lahko česa naučijo.

OPOMBA: Idejo za esej sem dobil iz filmske trilogije Matrica.

Viri

Marvin, Meyer W. & Smith, Richard. (1994). Ancient Christian Magic: Coptic Texts of Ritual Power
Wikipedia: Carpocrates; Secret Gospel of Mark; Tora

Svoboda, Robert E. (1986). Aghora: At the Left-Hand of God
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Luka 12:58 59; Mat. 5:25-26
Barnstone, Willis. (1984). The Other Bible
Epifan. (2. stol. n. š.). O kreposti in pravici
Sv. Irenej iz Liona. (2. stol. n. š.). Adversus Haereses
Baudrillard, Jean. (1983). Simulations
Radio National, Encounter: Georges Bataille

Smisel ne-smiselnosti

2009-02-08T18:28:00.000+01:00

Neki veliki zen mojster je tik pred svojo smrtjo rekel: ″Od kopalne kadi do kopalne kadi sem trosil nesmisle. Od kadi kjer ob rojstvu umijejo dojenčka do kadi kjer umijejo mrliča pred pokopom – v tem času sem izrekel mnogo nesmislov.″ Ptice pomladi v krošnjah dreves kličejo čiv-čiv-čiv, tvi-tvi-tvi. Čemu to počnejo, kaj pomenijo ti klici? Strokovnjaki nam vcepljajo v glavo, da je to ščebet paritvenega obdobja. Namen teh zvokov je privabljanje samičke/samčka. Podobno imajo metulji vzorce oči na krilih, ki služijo samozaščiti, psi pa lulajo po drogovih, da označujejo svoj teren. Predstavljajte si ta čudovit inženirski pogled na vesolje. Zakaj počnejo to? Ker morajo preživeti? A zakaj bi (pre)živeli, čemu? - Da bi živeli.(?)

Ljudje (in vsa druga živa bitja) smo v bistvu ogromen skupek cevk in cevke na enem koncu stvari sprejemajo vase, na drugem pa jih izločajo. Nato postanejo pametne in razvijejo na enem koncu – vstopnem delu – živčne končiče in glavo z očmi, ušesi in majhnimi antenami, ki omogočajo, da najdemo stvari, ki jih nato damo vase, da na drugem koncu pridejo ven. Medtem ko to počnemo, snovi, ki potujejo po cevkah, cevke obrabijo. Da bi se predstava lahko nadaljevala, cevke poznajo zapletene načine nadomeščanja obrabljenih delov z novimi, ki nato spet proizvajajo nove cevke. In strokovnjaki nam pravijo, da je to zelo pomembno in da moramo to vsi početi. A ko vzhodnjaki pravijo, da je narava brezciljna (ali nesmiselna), je to pravzaprav kompliment. Japonci imajo besedo jugen, ki označuje opazovanje divjih gosi v letu skozi oblake; ali opazovanje ladje, ki izginja za oddaljenim otokom; ali brezciljno tavanje po ogromnem gozdu, brez misli o vrnitvi.

Ste že počeli to? Ste že šli na sprehod brez kakršnegakoli posebnega razloga in s palico občasno potrkali po deblih dreves ter si spontano zažvižgali melodijo? V takih trenutkih smo popolnoma dovršena in izpolnjena človeška bitja, ki so se naučila brezciljnosti. Glasba in ples sta brezciljna, saj nista potovanje od ene do druge točke. Enako je z našim življenjem, vendar sami sebe vlečemo za nos, ko si govorimo, da ima namen.

Ko sem bil mlad deček, sem s prijateljem enkrat obiskal uro verouka, kjer je je župnik razlagal, da moramo slediti Božjemu načrtu – načrtu zanj in za vsakega izmed nas. Ko sem ga vprašal, kaj je ta načrt, mi ni znal odgovoriti. Svoje pridige je recitiral kot himne o času, ko bo zemlja polna Božje slave kot vode, ki pokrivajo oceane. A o Božji slavi mi ni vedel veliko povedati. Želite izvedeti kaj je? Povem vam. V nebesih so vsi angeli zbrani okrog Božje slave oz. okrog tistega za kar ne moremo reči, da je tisto. Katoliki ga imenujejo blažena vizija, judi pa šekina. Angeli v krogu vzklikajo aleluja, aleluja, aleluja... kar ne pomeni nič. V nebeški dvorani so priredili plesno zabavo. To se je zgodilo tudi na začetku, ko je bog ustvaril vesolje, zvezde in planete ter rekel, ″Plešite in se zabavajte!″ Preden pa je zaukazal to, je rekel tudi, ″Vendar morate nekje začrtati mejo.″ To so bile njegove prave besede, preden je rekel, ″Naj bo luč!″ To je prišlo pozneje, najprej pa moramo nekje začrtati mejo, drugače se ne bo nič zgodilo. Imeti moramo dobro in slabo stran, črno, belo, luč, svetlobo, tisto in ono... Sedaj se pojavi izbira: ali bomo meji zaupali ali ne? Če ji zaupamo, bomo morda razočarani. Če ji ne zaupamo, bomo sami sebe zadavili. Ogradili se bomo s pravili in omejitvami, zakoni in zapovedmi, policaji, bogovi – in kdo bo varoval bogove, kdo bo nadzoroval Velikega Brata, da ne naredi kakšno neumnost?

Recimo, da bi mi v skupini ljudi šel nekdo na živce in vanj hočem zalučati kamen, vendar ne želim zadeti mojega prijatelja, ki se nahaja poleg te osebe. Popolnoma želim biti prepričan, da bo kamen zadel to osebo. Zato sam sebi ne zaupam dovolj, da bi vrgel kamen. Moram ga držati v roki in z njim to osebo kresniti po betici. Kamna ne vržem, ker ga ne morem izpustiti; da bi ga vrgel, bi ga moral izpustiti. Da živim, moram imeti vero (op. ne religijo); sam sebi moram zaupati v popolnoma neznanem – zaupati si moram v naravi, ki nima šefa, ker le-ta predstavlja sistem nezaupanja. Zato je Lao-tzu rekel: ″Veliki Tao plove povsod, sem ter tja; ljubi in hrani vse stvari, vendar jim ne vlada.″

Ghi - očiščeno maslo

2009-02-07T18:25:00.000+01:00

Ghi (ali ghee) je očiščeno, nesoljeno, rahlo praženo maslo, iz katerega so odstranjeni mlečni delci. Izvira iz Indije, kjer ima še danes pomembno vlogo v ayurvedi (tradicionalni indijski medicini). Ayurvedska besedila opisujejo številne telesne koristi uporabe ghija. Povečuje jatharagni (prebavni ogenj) in izboljšuje absorpcijo in asimilacijo. Vzdržuje ojas (subtilno esenco vseh telesnih tkiv), krepi možgane in živčni sistem ter izboljšuje spomin, "podmazuje" vezno tkivo ter ohranja telo gibčno. Ghi prenaša zdravilne lastnosti vsem sedmim dhatusam (dathu je osnovno tkivo v telesu. Ayurveda pozna sedem dhatus: rasa [krvna plazma], rakta [krvno tkivo], mamsa [mišično tkivo]; asthi [kostni mozeg]; majja [kosti in živci]; shukra in artava [moško in žensko reproduktivno tkivo]). Hkrati pomirja tri doshe (dinamične sile telesa): pito (ogenj in voda) in vato (zrak in eter), ter je v zmernih količinah kapho (voda in zemlja).

Kako narediti ghi?

Iz 90 dag masla nastane liter ghija. Položite neslano surovo maslo v težek, srednje velik lonec, nato pa ga postavite na srednje močen ogenj, dokler se maslo ne stopi. Pazite, da ga ne zažgete. Sedaj zmanjšajte ogenj in maslo kuhajte dokler ne zavre, nato nadaljujte s kuho pri tej temperaturi. Lonca ne pokrivajte, ker je pomembno, da voda izpari in da ostane gostejša snov. Maslo se bo spenilo in brbotalo, nato pa umirilo. Občasno ga zmešajte s kuhovnico in ga nato postrgajte z dna lonca.

V 12 ali 15 minutah bo ghi začel dišati kot pokovka in postal zlatorumene barve. Oblikovali se bodo belkasti strdki, ki se bodo ločili od ghija. Ko ti belkasti strdki postanejo svetlo kožne barve in se vrenje umiri, je ghi gotov. Takoj ga odstavite z ognja, drugače se utegne zažgati. Celoten čas kuhanja ne sme presegati 20 minut, točen čas priprave pa je odvisen od vrste lonca in grelnika.

Ghi ohladite tako da bo topel. Trdi delci se bodo nakopičili na dnu posode. Čisti ghi spravite v kozarec in očistite delce z dna posode.

Shranjevanje ghija

Ghi imate lahko na kuhinjski polici. Ni ga treba hraniti v hladilniku. Njegove zdravilne lastnosti se s starostjo večajo. Ne jemljite ga iz kozarca z mokro žlico, enako se izogibajte tudi vlagi, ker bi to ustvarilo pogoje za rast bakterij in pokvarilo ghi.

Zdravilni Ghi

Ghi je zelo učinkovit posrednik za prenos zelišč v globlja telesna tkiva. Zato je veliko zdravilnih zelišč kuhanih v ghiju. Znan je, na primer, shatavari ghi, brahmi ghi, tikta ghrita (grenki ghi), triphala ghi in številni drugi. Postopek je precej dolgotrajen, zato boste zdravilne ghije (kot tudi zdravilna olja) najbrž raje kupili. Če jih želite delati sami, je postopek sledeč:

Najprej naredite ghi po zgoraj opisanem postopku.
Nato ustrezna zelišča kuhajte v vodi v razmerju 1 proti 16 (1 del suhih zelišč in 16 delov vode).
Zelišča vrite počasi na šibkem ognju, dokler ne ostane v posodi samo četrt prvotne količine vode. Na primer, od štirih skodelic vode naj ostane ena ali od ene skodelice 1/4. Potem zelišča precedite. To bo trajalo nekaj ur.
Tekočino lahko uporabljate kot zdravilni zvarek, v našem primeru pa jo uporabimo kot zdravilni ghi.
Nazadnje zmešajte skupaj enaki količini ghija in zeliščnega zvarka ter ju kuhajte na šibkem ognju, dokler vsa voda ne izhlapi.
Zdravilni zeliščni ghi je pripravljen.

Skrivnostna Kali Ma

2009-02-06T18:23:00.000+01:00

Skrivnostna Kali Ma,
tvoja silna radost kremacijska so tla;
tu duše osvobajaš zemeljskih izkustev.
Srce moje kremacijska so tla,
kjer vabim Te na ples
plamenov osvobajajoče blaženosti.

O, Boginja Modra,
moje omejeno poželenje je požrla
plamteča grmada odpovedi.
O, Boginja svobode,
Obkrožen sem s pepelom
preteklih domnev,
goreče čakajoč Nate.

Prosim, pridi v lesketajoči polnoči
tega odpovedujočega se srca.
Prosim, pleši v ritmu bobna mojega hrepenenja,
na prsih Absolutne Resničnosti,
ki kaže se kot Shiva,
Zavojevalec Smrti,
mrlič pod Tvojimi svetlikajočimi stopali.

Pevec te pesmi čudne čaka -
z odprtimi očmi v budnosti
onstran meditacije.

* * * *

- Vir:
Hixon, Lex. (1994). Mother of the Universe: Visions of the Goddess and Tantric Hymns of Enlightenment

RAZLAGA PESMI:
Pesem je slavospev hindujski boginji Kali, ki ji ga na kremacijskem pokopališču poje tantrični jogi, aghori. Kremacijsko pokopališče je dejanski kraj kot tudi metafora za stanje uma, ki mu je podobno. Na pogrebni grmadi Kali človeka prestavi iz sedanjosti v preteklost. Plameni, ki požirajo telo, simbolizirajo sampradaho (sežig) vseh hib in okov, ki tantriku preprečujejo moksho (duhovno osvoboditev). Pepel predstavlja uspešno sežgane okove, zato se mnogi aghora tantriki simbolično (poleg praktičnih razlogov) premažejo s človeškim pepelom iz pogrebnih grmad. Da bi v življenju dosegli harmonijo in srečo, se moremo odpovedati poželenju. Pevec zgornje pesmi se je posvetnemu življenju in poželenju odpovedal ter ga žrtvoval ognju.

A ker je ena poglavitnih značilnosti tantre poosebitev vseh kozmičnih sil, naš tantrik čaka na svojo predrago kozmično Mati, Kali Ma, da ga vzame v naročje in zaziba v vesoljno blaženost. Tantra je predvsem bhakti (čaščenje) duhovna pot, zato tantrik želi zamenjati svojo omejeno osebnost za neomejeno osebnost ljubljenega božanstva. Vsa svoja dejanja preda in posveti izbranemu božanstvu.

Čas povezan s Kali je noč, polnoč in pojemajoča luna. Boben simbolizira damaru oz. boben boga Shive. Njegov boben ritmično doni skozi cikle razkroja in ponovnega rojstva. Tako kot Krishnova flavta poziva ljudi, da vidijo lepoto v življenju, ki jo prežema božanskost, tako tudi damaru kliče tiste, ki vidijo pod vrhnjo plastjo lepote, agonijo uničenja. Shiva predstavlja najvišjo in čisto zavest, onstran dvojnosti, zato je Shiva hkrati simbol za Absolutno Resničnost, ki ni podvržena razkroju. Glede na to, da je Shiva oz. Mahakala bog uničenja (v pozitivnem smislu) je logično, da je zavojevalec smrti. Asana (položaj) Shive, ki negiben leži pod stopala boginje Kali, se imenuje shavasana (položaj mrliča, trupla). Ko Kali stoji na Shivi, to simbolizira, da je shiva tattva (božanska zavest Shive neaktivana), shakti tattva (božanska energija v obliki Kali) pa aktivna. Shiva, kot sem že povedal, predstavlja najvišjo zavest, onstran oblik. Kali predstavlja potencialno in manifestirano energijo pretvorjeno v snovne oblike. Kali je Shivova shakti (energija ali ustvarjalna moč) in je hkrati snov, ki stoji za celotno vsebino zavesti. V tem položaju Kali pravzaprav prebudi Shivo.

Meditacija: 3. del

2009-02-05T18:33:00.000+01:00

3. Lovilec je lovljeni

Mnogo učiteljev joge uči nadzorovati um predvsem zato, da vam pokažejo, da ga ni mogoče nadzorovati. Norec, ki vztraja v svoji norosti, bo postal pameten in jogijski učitelji pospešijo norost. Tako se osredotočimo, doživimo celo začetni in površinski uspeh pri postopku, imenovanemu "samohipnoza." Domišljamo si, da napredujemo. Dober učitelj nas bo nekaj časa pustil nadaljevati v tej smeri, dokler nas nenadoma ne preseneti s stavkom, "Zakaj se osredotočaš?" Tudi budizem deluje na enak način. Buda je rekel, "Če trpiš, je to zaradi hrepenenja, zato ga izloči." Nato so se njegovi učenci trudili potlačiti hrepenenje, ga vreči iz uma, ga nadzirati, se mu vdajati itd. Kasneje so se vrnili k Budi, ki jih je podučil, "Ampak še vedno hrepenite po tem, da ne bi hrepeneli." Kako se ognemo temu vrtenju okrog vrele kaše? V duhovnosti je vedno lovilec istočasno lovljeni. Enako je tudi s hrepenenjem po ne-hrepenenju ali ljubljenju zaradi dolžnosti. Vse to je neumnost. Ko spoznamo, da je to neumnost, se nas spontano poloti umirjenost. Ko uvidimo, da ne moremo nadzorovati uma, dojamemo, da nadzornik ne obstaja. Kar smo dojemali kot misleca misli, je bila le še ena misel. Kar smo dojemali kot čutilca občutkov, je bil le še eden izmed občutkov. Kar smo dojemali kot "izkustvenika" izkustev, je bilo le še eno izkustvo. Potemtakem v bistvu ni misleca, čutilca, "izkustvenika." V to past se ujamemo ker imamo slovnično pravilo, da morajo imeti glagoli tudi osebek, ki se imenuje vedež in brez vedeža ne more biti védenja. To je zgolj slovnično, pojmovno pravilo in ne pravilo narave. V naravi obstaja le védenje. Šele ko spoznamo, da ne moremo storiti ničesar, da se igra misli in občutkov samodejno nadaljuje kot dogajanje, smo v stanju, ki ga bomo imenovali meditacija. Na ta način naše misli počasi, ne da bi jih silili, utihnejo. Ne poskušajte se jih znebiti, saj bo to le še okrepilo iluzijo nadzornika. Misli se nadaljujejo, dokler se končno ne utrudijo in ustavijo. Nato zavlada tišina in globlji nivo meditacije. V tej tišini nenadoma začnemo videti svet kot je v resnici. Ne vidimo preteklosti in prihodnosti. Razlike med nami in svetom ni več, saj je le ideja. Kako lahko s prstom pokažemo razliko med vami in mano, dragi bralci? Ne moremo je napihniti, odbijati od tal, vleči, porivati, ker je samo ideja. V tem stanju ni moč najti snovnega telesa, kajti snovno telo je ideja, enako je tudi z duhovnim telesom. To so le filozofski pojmi. Spoznamo, da živimo v večnem sedaj in na voljo imamo ves čas na svetu, saj imamo ves čas, ki je na voljo. Nato postanemo vesolje, ker se zavedamo, da so dejanja drugih ljudi, naša dejanja. Zaradi tega je zelo težko kriviti druge ljudi.

Če teološko niste dovolj sofisticirani, boste morda začeli tekati po ulici in kričati, da ste Bog. Na nek način se je podobno zgodilo Jezusu, ki ni bil teološko prefinjen. Za podporo je imel le biblično teologijo Stare zaveze. Če bi poznal vedsko / hindujsko teologijo, bi svojo izkušnjo lahko izrazil na subtilnejši način. V Stari zavezi je Bog poznan kot monarhični šef, zato ne morete po ulicah razglašati, da ste šefov sin. Če nameravati trditi, da ste Bog, morate dati tudi ostalim ljudem enako možnost. To je bila iz stališča hebrejske teologije heretična ideja. Jezusa so dvignili na piedestal, da ne bi mogel vplivati na druge in mu rekli, "Le ti si lahko Bog," kar je v sami kali zatrlo njegov evangelij.

Če povzamem vse, kar sem do sedaj napisal, lahko rečem da je preoblikovanje človeške zavesti preko meditacije neučinkovito, dokler jo dojemamo kot nekaj, kar lahko dosežemo z zvijačo ali trikom, kajti to vodi do neskončnih umskih iger tekmovanja. "Moj guru je učinkovitejši od tvojega. Moja joge je hitrejša od tvoje. Jaz se bolj zavedam samega sebe kot pa ti. Bolj ponižen sem kot ti. Bolj mi je žal za svoje grehe kot je tebi. Bolj te ljubim kot ti mene," in tako dalje. Vse to mora odpasti. Šele nato spet dobimo nenavaden občutek, ki ga še nikoli poprej nismo imeli, razen morda slučajno. Začnemo čutiti, da nismo več ta drobcen in prestrašen gost v neobstoječem svetu, ampak da smo vesolje, ki ga hkrati v vsakem trenutku ustvarjamo. Smo vesolje, ki se začne sedaj - ni se začelo v preteklosti, ki je niti ni bilo. Če se je začelo v preteklosti, se je tedaj v resnici začelo zdaj. Ta trenutek sedanjosti se nadaljuje v neskončnost. Lahko se ozremo nazaj, da bi razložili določene stvari, vendar razlaga izgine. Ne boste jo našli v preteklosti. Stvari ne moremo razložiti v preteklosti. Razložimo jih s tem, kar se dogaja sedaj. Razlaga ustvari preteklost, ki se začne tukaj, v tem trenutku. To je rojstvo odgovornosti, kajti drugače bi vedno lahko rekli, "Sem kakršen sem, ker me je moja mater zapostavljala, ker je bila nevrotična, ker jo je njena mati zapostavljala, ker je bila nevrotična ..." dokler ne pridemo do Adama in Eve. Zato se razvedrite - ne morete kriviti druge za svet v katerem ste. Ta odnos je v veliko pomoč, saj večina naših dobrih dejanj temelji na prelaganju krivde. Če bi prenehali kriviti druge, bi se bilo zelo težko podati v vojno s čisto vestjo. In če se zavedamo, da "jaz" (v smislu ega) ne obstaja, nam ne bo preveč stopilo v glavo, če se nekega lepega dne zbudimo in spoznamo, da smo Bog.

* * * *

Za konec vam podarjam še delček pesmi, imenovane Saikontan, iz leta 1624. Njen avtor je kitajski pesnik Kojisei. Da bi prešli v pravo stanje duha, poizkušajte postati nekoliko neumni ali otročji, kot če bi komaj znali govoriti in ne bi vedeli kaj se pravzaprav dogaja okrog vas.

Če je um jasen,
ima temna soba modro nebo.
Če je um mračen,
dan rojeva demone in zle duhove.
Čist človek nima uma,
da bi z njim videl srečo.
Zaradi brezumja se mu nebesa odprejo v samem jedru.
Slab človek se zaposli z izogibanjem nesreče.
Nebesa ga zaradi hrepenenja begajo.
Kako skrivnostna so nebeška pota,
kako brezplodna človeška modrost!

Bambusova senca se razprostira čez zvezde,
vendar se prah ne gane.
Lunin disk plove čez gladino jezera
in ne pušča sledi.

Potok drvi in šumi po pobočju,
vendar je vse naokrog tišina.
Cvetovi nenehno padajo,
mi pa smo mirni.

Če si doumel pomen tega
v vseh svojih odnosih do stvari,
si svoboden v umu in telesu.

Meditacija: 2. del

2009-02-04T18:31:00.000+01:00

2. Meditacijski pripomočki

V umetnosti meditacije uporabljamo razne pripomočke. Eden izmed njih je čisti zvok, ki ga uporabljamo za umirjanje uma. Za ta namen je dobro imeti gong ali tibetansko pojočo posodo (sprehodite se do trgovine Om Shiva Ezoterika v Ljubljani, blizu Prešernovega trga). Uporabite lahko tudi svoj glas (skandiranje). Drug pripomoček v meditaciji je kadilo. Čutilo za voh je pri človeku potlačeno, zato ima na nas močen vpliv. Vonje povezujemo z določenimi stanji uma in vonj kadila je povezan z občutkom miru in kontemplacije, ki je ugoden za meditacijo. Seveda obstajajo še drugi, subtilnejši razlogi za uporaba kadila, a jih v tem eseju ne bom omenjal zavoljo jasnosti in preprostosti. Naslednji pripomoček je meditacijski "rožni venec," oziroma mala, ki ima običajno 108 ali 54 kroglic, od teh ena kroglica izstopa. Malo se v meditaciji uporablja kot nezavedno metodo merjenja časa. Namesto, da gledamo na uro, po vsakem vzdihu in izdihu premaknemo kroglico. Ko pridemo do izpostavljene kroglice, malo obrnemo in nadaljujemo v nasprotni smeri. Pri počasnem dihanju je ena mala (s 108 kroglicami) približno 40 minut, to pa je tudi primeren čas sedenja pri meditaciji za začetnika. Če bi sedeli dlje, bi verjetno izkusili nekatere telesne neprijetnosti, kot so zaspale noge in zadnjica, boleč hrbet ipd.

Omeniti moram tudi položaj sedenja pri meditaciji. Zelo togi ljudje lahko sedijo tudi na stolu ali na pručki, drugače pa je bolje sedeti na tleh, z zadnjico na tanki blazini. Zavzamemo lahko razne meditacijske asane (položaje), kot so

sukhasana:

ardha padmasana:

padmasana:

ali pa vajrasana:

Namen meditacijskih položajev je doseči dobro stabilnost in vzravnanost hrbtenice. Pri pravilno izvedenih meditacijskih asanah imamo občutek, kot da ima vaša hrbtenica korenine globoko v zemlji. Ta občutek telesne stabilnost je zelo pomemben za izogibanje motnjam in spodbujanju občutka ustaljenosti.

Najlažji način vstopanja v meditacijsko stanje je poslušanje. Preprosto zapremo oči in poslušamo vse zvoke, ki nas obkrožajo. Prisluhnemo brnenju in brenčanju sveta, kot da bi bilo glasba. Ne poskušamo prepoznati zvokov, ki jih slišimo. Ne imenujemo jih. Dovolimo jim, da se igrajo z našimi bobniči ... in nato odidejo. Zvokov ne sodimo, zato ni primernih ali neprimernih zvokov. Ni važno ali nekdo zakašlja, kihne, spusti nekaj na tla - vse je samo zvok. Če bi bil sedaj z vami in bi vam to besedilo govoril, bi si predstavljali, da je moj govor le zvok, hrup. Ni potrebno, da poskušamo razumeti karkoli, saj bodo naši možgani to storili samodejno. Če boste izvajali ta preizkus, boste spoznali, da se ne morete zadržati, da ne bi prepoznavali in imenovali zvoke ter še naprej razmišljali oz. se pogovarjali sami s sabo. Pomembno je, da ne poskušamo potlačiti teh misli ali pa jih potisniti iz uma. To bi imelo enak učinek kot da bi hoteli umiriti vzvalovano vodno gladino z dlanjo - le še bolj bi jo razburkali. Raje storite naslednje: ko slišite pojavljanje zvokov ali misli v umu, jim preprosto prisluhnite kot del splošnega hrupa. Na svoje misli glejte kot na hrup in kmalu boste spoznali, da se tako imenovana zunanja in notranja svetova združita. Dogajata se, vaše misli se dogajajo tako kot zunanji zvoki. Vse se zgolj dogaja in vse, kar počnete je, da nepristransko opazujete dogajanje.

V tem procesu je pomembna še ena stvar - dihanje. Ko začnemo z meditacijo, dovolimo dihu, da prosto teče. Na začetku ni dobro izvajati dihalnih tehnik, te so namenjene naprednim meditantom. Zgolj opazujemo svoj naravni dih. Opazili bomo nenavadno stvar. Običajno rečemo, "(Jaz) diham," kajti dihanje dojemamo hoteno, kot govor ali hojo. Hkrati bomo zaznali tudi, da se dihanje nadaljuje spontano, tudi če ne mislimo nanj. Zanimiva stvar pri dihanju je, da nanj lahko gledamo kot na hoteno ali spontano dejanje. Po eni strani ga lahko dojemamo, kot da bi rekli, "(Jaz) diham," po drugi strani pa, kot da bi rekli, "Dogaja se mi." Dihanje je najpomembnejši del meditacije, zato ker nam bo pokazalo (ko ga bomo ozavestili), da je delitev na to, kar počnemo in na to, kar se nam dogaja, samovoljna. Ko opazujemo dihanje, spoznamo, da sta hotena in spontana aspekta našega dihanja en sam dogodek. To se sprva morda zdi nekoliko strašljivo, saj si lahko mislite, "Ali sem potem samo lutka dejanja, le bežna priča dogajanja onstran mojega nadzora, ali resnično delam vse, kar se dogaja? Če bi res počel vsa svoja dejanja samovoljno, bi bil bog. In če bi bil, bi bilo grozljivo, saj bi upravljal vse, to pa bi bil strašno odgovoren položaj." V bistvu sta obe plati resnični, kot boste videli. Vidimo lahko, da se nam vse dogaja, po drugi strani pa vse delamo. Na primer, naše oči (s pomočjo možganov) spreminjajo sonce v svetlobo; naši živčni končiči v koži spreminjajo električne vibracije v zraku v občutek hladu in toplote; naši ušesni bobniči spreminjajo vibracije v zraku v zvok. Na ta način ustvarjamo svet, vendar, ko ne govorimo o njem, ko ne filozofiramo o njem, obstaja le dogajanje, ki ga ne moremo imenovati. Torej, ko nekaj časa dihamo, dovolimo dihanju, da se dogaja. Ne silimo ga na kakršenkoli način. Spoznali bomo nenavadno stvar. Brez napora lahko dihamo vse globlje. Ko izdihnemo, dobimo občutek, da dih pada ven, vse globlje, kot če bi imeli pred sabo zelo udobno in mehko posteljo in bi padli nanjo. In ko popolnoma izdihnemo in želimo zopet vdihniti, diha ne potegnemo nazaj v pljuča, temveč mu dovolimo, da počasi pade nazaj do mere, ko so pljuča udobno napolnjena. Nato počakamo trenutek in dihu pustimo, da se umiri, ter mu spet dovolimo, da počasi pade ven. Na ta način odkrijemo, da naš dih postaja vse lahkotnejši, počasnejši in močnejši.

S temi pripomočki poslušamo zvok ter svoje notranje občutke in misli, kot da se dogajajo (ne kot da bi jih počeli); opazujemo dogajanje dihanja, ki ni niti hoteno niti spontano. Obstaja le zavedanje teh občutij in nato počasi zdrsnemo v stanje meditacije. Vendar ne hitimo, ne skrbimo za prihodnost in za naš napredek. Smo popolnoma zadovoljni s tem, kar je. Nismo selektivni glede naših misli. Postanemo nema priča.

Da bi si meditacijo olajšali in sprostili um nenehnega logičnega razmišljanja, lahko uporabimo zvok ali skandiranje. Poslušajte zvok gonga ali tibetanske pojoče posode in dovolite, da to postane vaša celotna izkušnja. Če nimate gonga, lahko uporabite tudi preproste mantre. Mantre so skandirani zvoki, ki jih ne uporabljamo zaradi njihovega pomena, temveč predvsem zaradi tona in vibracij. Hkrati se skladajo z lahkotnim dihanjem. Pri uporabi sanskrtskih manter moramo biti še posebej pozorni na zelo natančno izgovorjavo in ritmiko, saj v nasprotnem primeru mantre izgubijo moč. Ena izmed osnovnih manter je OM (ali AUM). Če jo črkujemo - A-U-M - teče od začetka grla do ustnic, zato vsebuje celoten razpon glasu. V tem pomenu predstavlja celotno energijo vesolja. Beseda, ki to načelo označuje je pranava, ime najvišje resničnosti. Pojemo jo takole. S petjem (oz. skandiranjem) lahko nadaljujemo skozi celo meditacijo in čez čas bomo spoznali, da je mantra postala čisti zvok. O mantri ne bomo več razmišljali. V umu se nam ne bodo več pojavljale slike zvoka. Postali bomo popolnoma prevzeti. Temu pravimo meditacijska absorpcija. Živeli bomo v večnem sedaj, kjer ni preteklosti, prihodnosti, razlikovanja med nami kot poznavalcem in med nami kot poznanim - med nami in med zunanjim svetom narave. Vse postane eno dejanje. Če nam počasne mantre ne odgovarjajo, lahko uporabimo tudi bolj temperamentne, katerih ritem nas popolnoma prevzame. Na primer:

Hare Krishna Hare Krishna
Krishna Krishna Hare Hare
Hare Rama Hare Rama
Rama Rama Hare Hare

Ni tako zelo pomembno, kaj mantra pomeni (Krishna in Rama sta imeni hindujskih božanstev). Cilj je doseči popolno prevzetost. Če ste kristjan, lahko prepevate mantro aleluja, aleluja, aleluja... Če ste po veroizpovedi musliman, lahko 40 minut vedno glasneje in hitreje prepevate ime boga, Alaha kar utegne postati izjemno napeto in vzneseno. Zmešalo se vam bo, vendar je izjemno pomembno, da se nam vsaj enkrat na dan zmeša, saj se s tem um razjasni. Če smo nenehno vpeti v umske okove, postanemo pretirano razumski, kot zelo tog most, ki se ob prvi nevihti poruši.