Gozd je ovit v samoto in edini zvok je zamolklo topotanje dežnih kapelj po listih visokih bukev. Sonce je že zdavnaj zašlo za mogočne gore in z njim bledi žarki, ki so trudoma pronicali skozi goste dežne oblake. Smreke na jasi pred kočo goltajo še zadnjo svetlobo dneva in pospešujejo neizbežen prihod noči. Somrak ga navdaja z negotovostjo. Počuti se krhkega in ranljivega, skoraj tujca med strmo dvigajočimi se vršaci, ki so sedaj le še črni obrisi na sivomodrem platnu neba.
Obrne se proti lesenim vratom koče in proti oknu skozi katerega uhaja svetloba. S pogledom potuje po sobi. Na mizi kraljuje težek železen svečnik s kroparskimi motivi. Plameni sveče trepetajo in na stene rišejo plešoče sence. Iz resničnosti nepremično zre v topel svet sanj, v fatamorgano, ki mu grozi, da bo izginila takoj, ko bo zaprl oči...
0 komentarjev:
Objavite komentar