Že kar dolgo časa mi ne da miru koncept duhovnosti in denarja. Nehote mi pade na pamet primer katoliške cerkve, vendar to ni tema tega prispevka. Zanimajo me malo manjše skupine, kot so razni tečaji joge, seminarji in predavanja, delavnice ipd. Pokojni hindujski tantrični mojster Vimalananda je rekel: če hočeš imeti pristno duhovnost, potem pozabi na denar, kajti denar in duhovnost ne gresta skupaj. Ali lahko, če ga parafraziram, trdim, da moraš biti celo rahlo finančno reven (prostovoljno, seveda), da se lahko popolnoma posvetiš pristni duhovnosti? Denar in z njim povezani čutni užitki hitro odvrnejo človeka od Boga. Navsezadnje, zakaj bi iskal Boga (razsvetljenje, nirvano ...), če imaš dobro plačo, bogato opremljeno hišo, lepe obleke in lepe prijatelje, najnovejše elektronske igračke, seksi partnerko in dober avto ter če greš na poletni dopust na Bali, pozimi pa na smučanje v Chamonix? Razlog je seveda dobro znan: ker vse zgoraj našteto slej ko prej mine in ker po vseh teh ekscesih taki ljudje globoko v sebi še vedno niso izpolnjeni in zadovoljni ter vedno hrepenijo po še več.
Ne motijo me bogati ljudje, da ne bo pomote. Motijo me svinjsko dragi duhovni tečaji, skupine, predavanja po ceni par 100 €. Moti me, da zdravilec tradicionalne medicine zaračuna približno 100 € za en obisk ter da je cena določene slovenske knjige 77 €. Predvsem pa me moti učinek, ki ga ustvarjajo te visoke cene: duhovne dejavnosti pri nas na zahodu si lahko privoščijo le premožnejši ljudje, vrh tega pa to spodbuja tudi mišljenje, da je duhovnost dobrina, ki jo je mogoče kupiti -- le od kje mi je to znano? Redko te aktivnosti omogočajo prisotnost tistim, ki si jih ne morejo privoščiti. Nekateri stroški so seveda razumljivi (plačilo najema prostora, prostovoljni prispevki, manjši prispevki za dobrodelne namene, prevozi itd.), drugi pa so pretiravanje in omogočajo nekaterim "zveličarjem" prav lagodno življenje in metanje denarja v drage arhitekturne projekte, medtem ko pridigajo: "Bodite skromni, kajti hrepenenje po materialnih dobrinah vas bo pripeljalo v pogubo."
V dobi kapitalizma nas je večina, ki ne živimo kot puščavniki ali po samostanih, bolj ali manj podvrženih potrošništvu in služenju denarja. Koliko materialnih dobrin je potemtakem ravno prav in koliko preveč za človeka, ki želi živeti duhovno ali pa morda celo živeti od duhovnih uslug? Ne bom se spuščal v podrobnosti in našteval kakšen avto je primeren, kateri kavč je predrag itd, vendar menim, da si je dobro vzeti za zgled nekatere velike in pristne duhovne mojstre in pogledati, kako so oni živeli. Lahko rečem, da so skoraj vsi stremeli k preprostosti in zmernosti, njihovo življenje ni bilo nasičeno s trivialnimi predmeti in aktivnostmi; to je ustvarilo manevrski prostor za duhovne aktivnosti. Tu niti ne gre za odrekanje bivanjskemu udobju, temveč za nenavezanost na minljivost snovnega obstoja, za pogasitev hrepenenja, kot bi rekli budisti. Ogenj je zato dobra metafora za hrepenenje: pogoltne vse s čimer se hrani, ne da bi se nasitil; širi se hitro in kmalu zaneti druge stvari ter gori z bolečino nepotešljivega hrepenenja. Ni potrebno iti daleč za praktični primer: tabloidne revije kar prekipevajo z nauki štirih plemenitih resnic.
Še malo za hec: ko bom odprl svoj tečaj duhovne vadbe, bo cena za premožne 500 €, za finančno prikrajšane pa 5 €, nakar bom revnim razdelil denar od premožnih udeležencev, zase pa obdržal prispevke po 5 €. Kaj pravite na to? Meni se ne zdi slabo; vsi bi bili zadovoljni: jaz bi olajšal finančno stanje revnih, bogati bi bili veseli, ker so si lahko kupili duhovnost, revni pa ne bi bili več tako revni in bi lažje živeli.
0 komentarjev:
Objavite komentar