Pridem domov iz zgodnjega jutranjega sprehoda z mrcinama. Zimski mraz se še kar oklepa rok, zato si skuham čaj, ki ga počasi srebam pred računalnikom v kotu sobe, blizu okna, ki nudi pogled na vse bolj prometno cesto pred hišo in na drobec železniške proge, ki jo večinoma zastira star železničarski dom. Včasih, v Jugoslaviji, je bil nabit z "južnimi brati," ki so neumorno dan za dnem vrteli svoj jugo cigu-migu, dandanes pa skozi umazana okna zgornjega nadstropja komajda prodira jutranje sonce v prazne sobe. Modrikasto oblačno nebo trosi redke snežinke, ki se nabirajo v vdolbinah strešnikov in rišejo opečno-bele fraktale, ki jih občasno prekinejo opečni dimniki -- priljubljena pristajališča poljskih vran. Ponavljajoči se vzorci so prav zanimiv kontrast dolgočasni rumenkasti fasadi. Če ne bi zidarji vanjo razmetali ducat različnih oken, bi neugledna stavba pod krinko ravnodušja postala nevidna, tako pa na svoj način včasih za kratek čas celo pritegne pogled, dokler oči ne odtavajo desno na obzorje, kjer nad Pokljuko kraljuje v sneg in led vklenjen Triglav.
0 komentarjev:
Objavite komentar