Krhkost

In tako se začne zadnji dan. Svet ujet v milni mehurček zatopljene razposajenosti lebdi pred mano. V tem trenutku tu, v naslednjem izgine. Kako krhek je naš svet!

Slovenska karikatura #2

Ejga, zadnč k sm bil z mojo babo na božičnmu koncert, sm ugotovu, da ns je meu velik descov ubute gojzarje, k je bil mrz, a'n. Pol sm pa še dons popone, k sem gojzarje impregnirov na skret, razmišlov, da tist, k nima pr bajt gojzarjov sigurn ni Gorenc. Zato k pr ns u rovtah rabš bl ornk čevl pa vounene zokne, ne tko k pr morostarjh k je sam asfalt. Kurba ejga, zadnč k je tko zahvadv, sm bil kr vesel, da mam dobre gojzarje, gune od alpine, ta ornk!

Pod gorami blaznosti - nekaj misli

Zadnjič sem se končno lotil branja H. P. Lovecraftove zbirke zgodb. Naletel sem na e-knjigo, ki obsega kar behemotskih 1374 strani. Prva po vrsti je precej dolga novela At the Mountains of Madness, katero imajo mnogi bralci po svetu za Lovecraftov magnum opus—v smislu literarne slogovne dovršenosti, izvirnosti, kot tudi demistifikacije in bolj nadrobnega orisa predhodno nejasne cthulhuovske mitologije. Ali ta nenavadna zgodba res sodi v sam svetovni vrh grozljivih pripovedi? Menim, da ne. Zakaj je temu tako, preberite v nadaljevanju.

Zgodba govori o skupini znanstvenikov, ki se pod okriljem Miskatonske univerze v Massachusettsu odpravi na raziskovanje snežnih planjav Antarktike. Tam s pomočjo napredne prenosne vrtalne naprave naletijo na neobičajne fosilne odtise. Kasneje skupina članov ob vznožju gorovja odkrije podzemno jamo, kjer najdejo dobro ohranjena podolgovata pokončna bitja s krili, zvezdasto glavo in lovkami. Ko glavni del odprave izgubi stik z raziskovalci pod gorami, se preostali člani vkrcajo na letalo in poletijo proti vrtalni postaji. Ko pristanejo v kampu, je le ta popolnoma razdejan, raziskovalci in vlečni psi so razmesarjeni. Čudni primerki bitij, skupaj z enim članom odprave, psom in nekaj kosi opreme, so pogrešani. Vodja odprave sumi, da so priča posledicam upora ali pa norosti. Dyer in Danforth, glavna junaka zgodbe, z letalom poletita nad sledmi sani, ki vodijo visoko v gorovje in čez greben v neznano, kjer odkrijeta ogromno starodavno mesto nečloveškega izvora. Zgodbe iz hieroglifov na stenah mesta govorijo o vzponu in padcu skrivnostnega kraljestva tuje vrste. Ko je že prepozno, naivna znanstvenika spoznata, da primerki odkritih bitij niso bili mrtvi, temveč so jih raziskovalci prebudili iz dolgega mirovanja v ledenih grobnicah. Se bosta junaka rešila ali pa ju bo pogubilo starodavno zlo ledene celine?

Povzetek obljublja kvalitetno napisano pripoved in potencialni bralec bi se lahko vprašal, kaj je potem sploh narobe s to novelo? Pravzaprav nič drugega kot občasno šibko pisanje, prisotno tudi v ostalih avtorjevih delih.

Lovecraft je bil namreč čuden ptič in to se odraža tudi v njegovih zgodbah. Imel je težko življenje. Kot otrok je bil veliko bolan in zato niti osnovne šole ni zaključil, a se je kljub temu samoizobraževal. Bil je čudežni deček, ki je pri treh letih recitiral poezijo in pri šestih samostojno pisal svoje pesmi—vendar je živel v vakumu, v svojem svetu, izoliran pred družbenimi stiki, ki jih je večinoma ohranjal le z dopisovanjem. Oba njegova starša sta končala v umobolnici. Slaven je postal šele po smrti in večino svojega bednega obstoja je preživel v revščini, lakoti in samoti.

Vsa ta neizmerna teža pisateljevega življenja boleče seva skozi besede njegovih zgodb. V njegovih delih je pogosto prisotno neko kozmično zlo, ki grozi, da bo pogubilo človeštvo. Če me spomin ne vara, v At the Mountains of Madness ni niti enega stavka, ki bi bil pravi dialog. Za to boleznijo ne trpi le ta novela, temveč skoraj vsa njegova dela. Lovecraft je napisal skupno manj kot pettisoč besed dialoga (to je zelo malo!), kar sploh ni čudno glede na to, da ni vedel, kako se ljudje pogovarjajo. At the Mountains v odsotnosti premega govora deluje zelo monolitno in okorno; potreboval sem precej časa, da sem se zatopil v zgodbo. Po končanih branjih sem bil skoraj izmučen od nenehnega pripovednega sloga in imel sem občutek, da izvajam vaje za koncentracijo.

Razvijanje likov. G. Lovecraft, kaj že to pomeni? Osebe v zgodbi so povsem nezanimive; delujejo kot vijaki, ki držijo skupaj težke podrobno poslikane plošče. Liki delujejo pretirano samostojno, kot da bi obstajali v samosvojih vesoljih in bi imeli stike z ostalimi le skozi debela okna. Zdi se, da so v Lovecraftovih zgodbah ljudje nevredni črvi, hrana za kozmično Zlo, ki je ni potrebno pretirano razvijati. Dyer in Danforth sta v tej luči duhova, ki tavata po starodavnih hodnikih. Kot bralcu mi je bilo povsem vseeno ali umreta ali preživita, saj je bila cela zgodba osredotočena na preteče vzdušje in na arheološke opise.

Drug element Lovecraftovega nepoznavanja človeške narave, ki štrli iz zgodbe, je čudna, celo absurdna logika. Zgodba je napisana kot svarilo naslednji odpravi (in človeštvu), naj se ne odpravi na Antarktiko, saj jih tam čaka poguba. Prvotna odprava je bila popolna polomija, pomešana z izjemnimi odkritji in masakrom. O mnogih dogodkih so člani odprave poročali preko radijskih zvez, kar pomeni da je zanje vedel svet. Vsak, ki ne živi v nepredušni sobi, ve, da smo ljudje radovedna bitja. To pomeni, da so takšna svarila, prepletena z vabečimi in fantastičnimi opisi, vse prej kot svarila. Psihologija 101.

Potem imamo še druge absurde. Pisatelj na eni strani govori o neizrekljivo grozljivemu bitju, o pošasti onstran zmožnosti opisa, nato pa na naslednji strani beremo dolg in nadroben opise v pesniškemu jeziku in znanstvene analize. Tudi fizikalni zakoni so občasno sila čudni: glavna junaka se normalno gibata in dihata na gorovju, ki je višje od Himalaje. Avion lahko brez težav leti nad najvišjimi vrhovi, kljub temu, da veter vleče kot hudič. Vse to je zgodbi dalo čuden priokus in me metalo iz zatopljenosti. Ne vem po kakšnem merilu uvrščajo Lovecraftove zgodbe med sam vrh strašljive fikcije.

Da ne bo pomote: Lovecraft je izjemen opisovalec. Opisi pokrajine Antarktike so naravnost dih jemajoči in njegov občutek za podrobnosti je občudovanja vreden. Vzdušje zgodbe je tako prepojeno s pristno srhljivo mitičnostjo, da sem pogosto imel občutek branja resničnih opisov navdušenega arheologa, ki je odkril izgubljeno civilizacijo. A treba je reči bobu bob in priznati, da mogočni pisatelj ni tako popoln kot nekateri trdijo.

Če bi Lovecraft živel in ne životaril v vakuumu, če bi se gibal v literarnih krogih in občasno dobil kakšen namig o pisanju, če bi vedel, kako pravi ljudje delujejo—takrat bi postal izjemen pisatelj. Bil je le dober ustvarjalec strašljivega vzdušja in zelo kratkih zgodb, ki ne temeljijo na človeških likih, ampak na vzdušju. Nič več. Zares škoda.

Novembrska sanjarjenja na Kriški gori

Bil je 21. november zjutraj. Doma sem v nahrbtnik trpal termovelur, vetrovko, rokavice, kapo in vročo cedevito v termo čutari. Po koledarju sodeč bi moralo biti kar hladno, še posebej v hribih, sem si mislil. Ko mi je v Tržiču Sara prikorakala nasproti nasproti, je bilo po nahrbtniku sodeč jasno, da sva si delila podobne predstave o jeseni v gorah. Močno sonce, oster zrak in, mogoče, ledeni veter, ki vleče iz doline čez vršace. Od naštetega je bilo le močno sonce. Močno sonce, brezvetrje in temperatura zraka, ki se je dvignila do 16 °C. Slepec bi gotovo mislil, da se meseca maja sprehaja nekje po gozdu. Po desetih minutah hoje sva s sebe vlekla vetrovki, čez nekaj deset višinskih metrov pa nama je postalo jasno, da je čas za kratke rokave (in tudi kratke hlače, če bi jih imela s sabo). Tako toplega konca novembra ne pomnim. Lansko leto je bil za Sarin rojstni dan sneg, tokrat pa vreme za kopalke in martinčkanje. Na glavo obrnjen svet. A kaj bi se pritoževal. Bilo nama je lepo. Stopala sva v gorski svet ter se, kot bi rekel Nietzsche, smejala namišljenim tragedijam dolinskih ljudi.

Pot je bila odeta v šelestečo odejo listja. Skozi krošnje iglavcev in golih bukev so pronicali topli sončni žarki in na tla risali tigraste vzorce tisočerih oblik. Občasno naju je prehitel planinec ali nama nasproti zdrvel gorski tekač, midva pa sva se po polžje premikala, kot da čas za naju ne obstaja. Skozi oči, nos in ušesa sva v dušo vpijala gorske lepote. Besede so bile odveč. Vedela sva, da nama Narava govori brez posredovanja razuma. Vsak v svojem ritmu hoje sva uživala lepote jutra in se veselila dobro izkoriščenega dneva.

Ustavil sem se in čakal, da me Sara dohiti. Ko se je dihanje umirilo, sem v tišini zaslišal šepetanje mogočnega viharnika. Vabil me je, naj se mu približam. K stoletnemu deblu sem prislonil lice in bral njegove brazde. Pripovedovale so mi o divjih nevihtah, ki so bile ruvale njegove brate in sestre in pustile njega stati kot opomin surove mogočnosti Narave. Minevala so desetletja, prišla je tiha zima in nato ščebet ptic pomladi ter dolgi vroči poletni večeri. Vedno znova, v neprekinjenih ciklih kozmičnega plesa. Razbiral sem zgodbe o neštetih človeških mravljah; njihovi pogledi so bili usmerjeni k tlom. Slepi so bili za njegovo lepoto. Zaripli rinejo v hrib in ne vedo, da obstajamo. Šele ko hlepijo po našem mesu, se nam približajo z motornimi žagami in sekirami, mi je govoril modri velikan. Nisem vedel, kaj bi mu odgovoril, a v srcu sem se sramoval svojega človeškega porekla.

Skozi mrežo golih vej so se sramežljivo kazali zasneženi vrhovi triglavskega pogorja. Na obzorju so plavali kot oddaljena fatamorgana. S pogledom sem jih tipal in obujala spomine na pretekle izlete in potiho koval nove načrte. Spomin, ki nikakor noče zamreti, mi naslika marš čez celoten greben, ki se razteza nad Pokljuko, od Debele peči vse do Viševnika, Malega Draškega vrha in še naprej. Kako sva se potem nazaj grede mimo vojašnice vlekla peš čez celo Rudno polje do avta! Sari je šlo od prehojenih kilometrov že kar malo na jok, jaz pa sem hodil kot zombi ob cesti in odšteval ovinke. Še nikoli poprej nisem bil tako vesel pogleda na našo modro petko in še nikoli prej me niso tako bolele noge. Bila sva kot borca, ki sta se vračala iz fronte. Morda bi kdo rekel: "Zakaj pa potem spet rineš gor? Zdaj vidiš, da gora res ni nora." Res, vidim, da gora ni nora, kot tudi jaz nisem. Le zaljubil sem se vanje in ne morem več živeti brez njih, četudi končam svojo pot na gori.

Grizljanje trpkih brinovih jagod, posedanje na ostrih šopih gorskih trav in nastavljanje toplemu jesenskemu soncu, ki nama je počasi lezlo skozi kožo in grelo kosti. Pod nama so se razprostirali karo vzorci polj, drobne ceste in poti do človeških mravljišč in onstran, kamor pogled ne seže. V gorah sem dolino vedno opazoval nekoliko ravnodušno, kot da ne bi bil planinec, temveč "dolinec", ki se iz neke nuje odpravlja v nižave in mu srce vedno zapoje od sreče, ko se vrača nazaj domov.

Stopala sva skozi drugi pas gozda. Bukve na oranžni preprogi listja so se bohotile vsepovsod, nekatere pokončne, kot da bi jih narisal z ravnilom, druge zgrbančene in ovite okrog niča. Družine mogočnih dreves so naju tako očarale, da nama je korak zastal in sva kot začarana zrla v pravljični gozd. Sanjarjenje je odsekala temna lisa, ki je švignila mimo naju in se skrila za široko bukev s tremi razvejanimi debli. Ko sem naredil nekaj korakov proti drevesu, se je izza debla zaslišalo glasno pihanje in sikanje. Sara je stala nekaj korakov za mano s prižganim fotoaparatom v rokah. Mislil sem, da sva pot prekrižala kakšnemu risu ali divji gozdni mački, ki je sedaj jezno godrnjala in skušala odgnati vsiljivca. Radovednost me je silila naprej in nevede sem stopal vstran, da bi dobil boljši pogled na zverino. S kotičkom očesa sem zaznal zabrisano gibanje na drugem deblu kot sem pričakoval. Zver je v stotinki sekunde zapustila varno zavetje stare bukve in prhnila proti meni. Vse se je začelo odvijati s svetlobno hitrostjo. Adrenalin mi je preplavil telo in srce je zabilo v norem ritmu. Nevidna roka me vrgla vznak in z vso težo sem pristal v mehki listnati odeji. Iz mojih ust se je izvil osupel vzdih in bolj presenečen kot v strahu sem otrpnil, ko se je pred mano pojavil ne ris, temveč ... zrcalna slika samega sebe. Moj um je divjal in iskal najbližjo logično razlago. Sem z glavo udaril v korenino in sem nezavesten? Je v brinovih jagoda, ki sva jih prej žvečila, kakšna čudna psihotropna snov? Me je zapustila pamet? Prikazen je vzvalovila in začela spreminjati obliko. Poteze mojega dvojnika so postajale vse bolj groteskne in popačene. Udi so se daljšali in oblačila so se topila v čudno temno kožo. Čez nekaj trenutkov je pred mano stalo fantastično bitje onstran najbolj brezumnih sanj.

Na prvi pogled je imel človeško postavo, a natančnejši ogled je razkril vse kaj drugega kot človečnjaka. Valoviti dolgi temni lasje so bili prepleteni z drobnimi vejicami in listjem. Bil je temnejše polti in njegova koža je spominjala na fino lubje z vzorci svetlejših lišajev. Izpod namrščenega čela in gostih obrvi sta žarela dva zublja, ki sta nepremično strmela vame in brala moje misli. Ukrivljen orlovski nos in dolga košata brada sta obrazu pričarala demonski pridih. Njegovi skrivenčeni roki, podobni močnim vejam, sta segali proti meni in preučevali moj obraz z dolgimi črnimi kremplji. Verjetno je bila prikazen prav tako presenečena kot jaz. Čokato telo, sedaj nekoliko manjše rasti kot jaz, je bilo oblečeno v gosto raščen mah, izpod katerega se je občasno prikazala zaplata gole kože. Spomnil sem se na odstavek o gozdnem varuhu iz neke zaprašene knjige o slovanski mitologiji, ki pripoveduje o lešiju, mogočnemu gospodarju gozdov, zveri in ptic. Demon je polglasno godrnjal in brundal v govorici gozda, ki se je mojim človeškim ušesom zdela kot jezik iz časov, ko je bil človek na milost in nemilost prepuščen silam narave. V njegovem raskavem glasu je bilo nekaj ne povsem tujega, nekaj, kar sem kot človek sodobnega sveta davno izgubil.

Iz transa me je zbudila ostra bolečina, ko me je lešij zgrabil za rame in mi v kožo zasadil svoje kremplje. Glavo je vrgel vznak in iz grla se mu je izvil divji krik. Njegove oči so vzplamtele kot kresna ognja. Pognal se je visoko v zrak, se odrinil od bližnjega drevesa in kot orkan odvihral čez hrib globlje v gozd ter za sabo puščal vrtince rumenega listja in v meni razdejanje.

Prizor z vrha gore me je spomnil na nepredirne množice kolonij arktičnih ptic. Ščebet gledalcev, navdušeno tekanje in lajež psov. Tla, prekrita s pisanimi vrvicami in jadri, ki so v kratkih presledkih vršala v brezmadežno modrino neba in nadobudne jadralne padalce na nevidni zračni preprogi spuščala v dolino daleč spodaj. Tisti, bolj izkušeni, so vzletali iz druge jase, kjer jih je močnejši vzgonski veter dvignil nad greben blizu Tolstega vrha, od tam pa so kot krokarji nizko krožili nad kočo in vzbujali navdušene komentarje planincev. Sara in jaz sva se raje kot da bi posedala na obleganih klopeh ulegla v mehko suho travo in listje ter se predala toplemu soncu in sanjarjenju. V meni se je zopet prebudila mladostniška želja po letenju, ki se je rodila visoko nad martuljškimi gorami, kjer nas je neutrudno obletaval zmajar in mi buril že tako živo domišljijo. Ob tej poplavi letalcev na Kriški gori sem si prisegel, da bom tudi jaz nekoč kot orel letel nad mogočnimi gorami.

Sonce je počasi tonilo proti proti zahodu in jesensko toplino je zamenjal večerni hlad. Kljub temu nama je bilo težko vstati iz mehke listnate postelje, vedoč da se bova morala spustiti nazaj v dolino. Ves živžav, ki je čez dan polnil okolico, je postopoma obmolknil. Celo najbolj vztrajna, a razredčena gruča planincev na klopeh pred kočo, se je raje predala tišini in opazovanju večerne narave. Ko sva stopala mimo vzletne točke, o padalcih ni bilo več sledu, le pisan trak na palici je frfotal in kazal smer vetra. V daljavi je nebo ponosno prebadal Storžič in Sari vzbujal hrepenenje po vzponu skozi Žrelo—a ne še tako kmalu; tedaj naju je čakal le še spust tja dol ...

... skozi bukovje v morje meglic, ki so kakor čarobne koprene ločevale vsakdanji svet nižinskih ljudi od gorskega kraljestva. Višje ležeči oblaki so se stapljali z obzorjem in postajali pastelno rumene zavese med temnimi vrhovi grebenov, ki so prebadali dolinsko meglo, in modrim platnom večernega neba. Visoko nad nama je luna sramežljiva kazala prve poteze svojega bledega obraza. Tako polna sva bila doživetij, tako zasičena čustvi, da sva s soncem tudi midva tonila vse nižje v somrak.

Vsak barvni odtenek se je tisočkrat ojačal. Umirajoča ognjena krogla je v svojih poslednjih vzdihih zažigala nasproti ležeče gore v eksplozijo umazanih dimno rdečih barv in v nebo streljala dolge ostre žarke, ki so prebadali temnosivo morje pod nama. Triglav, Rjavina, Škrlatica ... vsi so na horizontu kipeli v nebo kot razsvetljeni velikani s plamtečimi aurami. Romantični sončni zahodi ob morju? Pozabite nanje! Videl sem jih na stotine in niti eden se ni mogel primerjati z apokaliptičnim žarom umirajoče zvezde tistega novembrskega večera. Stoječ na skalni poti, tik nad gozdno mejo, sem se počutil majhnega, tako drobnega in prevzetega, da bi me ta divja lepota narave lahko posrkala vase, kjer bi raztopljen v njeni biti vstopil v tiho nirvano in lebdel izpolnjen v večno žareči praznini.

Pojemajoča večerna zarja naju je stresla nazaj v trenutek in opomnila, da je edina večnost tega sveta reka nenehnih sprememb, proces propada in preporoda. S tem spoznanjem v srcu sva zakorakala v vse globlji mrak in končala najina novembrska sanjarjenja na Kriški gori.